Ambuot je na vasi živu kmet, ki so mu pravli Tuone Karjola. To pa zatu, ker je jemu karjolo, ki je masa škripala, kadar jo je vuzu po klancu. Jemu je tudi ženu, ki so ji djali Baba s palentarjem, tu pa zatu, ker kadar je Tuone popu glaž vina več, je zela palantar in bužec Tone jih je fasau. Tuone je jemu anke enga sina, ki je biu masa len, ga je blo treba samo kojet, za nobeno rabu ni bou. Bužec Tuoni je jemu anke punu njiv in trt. Ker ni mogu več sam sega delat, leta so storla soje, od sina pe nejblo neč, in Tuone je močno teu met uni glaž vina pri marendi, je mogu najet muože, da bi mu pršli dat eno ruoko. Unga leta je tko neju hlapce, ni jih poznu, bli so od duzna kje. Buožec Tuone jih je poslu med trte, da bi ukopali. Šjora žjena – Tuonetova baba, jemla je šjora en tak lep firtoh, je tela bit ljepa baba, jim je njesla marendo, da bi ludi jeli. Prazn žaku ne stoji pokonc, to si znajo. Pa je pršu še Tuone vrč eno uko, kaj delajo hlapci. Pa tud, da ga uni zludej od žene vid v njivi in ne v kantini. Vidu je, da ljepo sede pod drvičem na hladnem in jejo marendo. Vidu je anke, da nč ni narjenga in jih je oštro nazjau. Mogu je se postavt kot uni ki nosi brgeše pred svojo babu. Taku da se zna kdo je ta glavni. Na veče je Tuone spet šel mal guardat, ako so kaj nardil in prašu enga hlapca, kdo je kaj postoru. Ta je bil len, ma pošten muož in mu je djal, da je Zorko masa priden. Ujutru je Tuone ustal in šou pogledat opet svoje muože v parede in mal cajta tko gledu in vidu, da je Jožek res masa priden in je svoje djelo duobro opravu. Pr večerje je Tuone pagal Zorko za njegovo djelo. Druga dva muožaa pa sta ostala z dugim nusem saj nista duobla nejč. Tuone je reku: Za pridne ruoke pride anke duobro plačilo.« Tko je je bla ta štorija od bozga Tuoneta, hlapcu in njegove babe. Tku me jo je pravu muoj nuono. On že zna, uon je beu ta Zorko. Inu zatu mi pravi, da je treba skuozi delat inu delat inu delat. Ako ne delaš neč, je to ena rovina.

Avtor besedila: Alexander Maksimilijan Kocjančič