An bot so se moji starši preselili iz mesta Koper v vas Potok, ki je blizu Svetega Antona. S susedi, ki živijo na drugi strani vale se dobro kontamo. Tej sosedi jemajo blago: krave, konje in kokuši. Vsaki dan pr njeh kupimo puno mleka za kafe in kakšen bot kupimo skuto ali sir, ki mi zelo pjažijo.

Zelo rad grem z mamo do njih, saj se mi zjutraj pase nadihati freškega zraka med potjo do tam. Vedno, ko pridemo do susedou moja mama ćokola z šinjoro Šperijo in šinjorom Frankotom, ki tam živita. Jaz pa nič ne zastopim, saj sosedi šrajajo po istrijansko. Rad jih poslušam, saj se vedno naučim kakšno novo besedo, ki je prej nisem znal. Med tem, ko čakam, da mama neha ćokolat se jegram s sosedovim brekom, ki je zelo miken in simpatiko. Ko mama končno neha čokolat grem z njo in šinjorom nalit mleko. Tam zelo vonja, saj je prostor v katerem točiš mleko čisto zraven štale v kateri je okoli dvajset krav. Sosedi imajo tudi konje, ki jih dosti krat vidim kako se pasejo na bližnjem travniku in uživajo. Ko mama natoči mleko v steklenice se pomalen odpravimo proti domu.

Med tem, ko tornamo vedno uprasam mamo za besede, ki sem jih slišal. Ko se vrnemo si mama naredi kavo in gre brati đurnal. Jaz pa si pripravim fritajo in si jo pojem. Nato grem na telefon za nekaj minut, da se mi uleze  hrana. Nato pa grem na racunalnik delat za šolo.

Zanimivo mi je, da se v Potoku še vedno puno šraja pu naše.

Avtor besedila: Saša Fabris