Narečni govori v vaseh
Dekani so večje sklenjeno pozidano središčno naselje, ki leži na desnem bregu reke Rižane kjer se dolina že na široko odpre v Koprski zaliv na položnem vznožju gričev Kaštelir in Goli hrib (Žitko et al., Dekani v preteklosti in danes, 1979, 9; Krajevni leksikon Slovenije, 1995, 111). Na nastanek kraja je vplivalo več dejavnikov: prisojna lega, studenčna voda in obsežna plodna obdelovalna površina ob Rižani, okoli vasi in pod njo (Žitko et al., Dekani v preteklosti in danes, 1979, 10).
Prebivalci vasi so po domače Pisjani (prebivalke so Pisjanćä), v novejšem času tudi Dekančani. Vas ima več zaselkov: Na postaji, Varda, Mihati, Bertučić, Miši, Sv. Nedelja in Robida. Narečni govorci so našteli naslednje predele vasi: ˈTabła ali Pǝr ˈTuǝncjǝ ˈNancjǝ, Fˈratǝvǝc, Χˈribǝc, Pǝr Kˈlepca ali Pǝr ˈpiła ali Posˈtaja, Pər Gərˈγurca, Sˈtari kłanc, Kəˈruənä, ˈKampo ali Kəˈlušcä, Viˈlićä ˈRavəncä, ˈMale ˈRavǝncä, Žˈliəp, Škərˈłačä, Nəˈvjäła, ˈŽarǝvǝc, Nə pǝˈtuǝćjǝ, Płoc, Pǝˈzǝ, Korˈtina, Bǝˈžikǝvǝc, Kərˈžišćä, Mǝχǝˈranjə, ˈTǝrzna, Oˈbadjə, Γˈrubła, Nad vasˈjǝ, Pǝr Dˈrejčka, Γˈrubilcä, Vǝˈkoc, Puəd ˈvərtjə, Žərˈmajənca, Na ˈjezjə.
V Dekanih domačini govorijo dekanski narečni govor, ki sodi v rižansko podnarečje slovenskega istrskega narečja. Ko smo vaščane vprašali, kako se pogovarjajo z domačimi in s sovaščani, so odločno povedali: »Mi γəvəˈrimə pə ˈnašin, pə pisˈjanskə.« ‘Mi govorimo po naše, po pisjansko.’.
Vpreteklosti je bilo v Dekanih veliko mlekaric, ki so pobirale po hišah mleko in ga prodajale v Trstu, in peric, ki so prale perilo bogatim družinam. Za dodaten vir zaslužka so revni kmetje hodili kot dninarji delat na kmetije premožnejših v Dekanih. Tu je bilo okoli deset premožnih družin. Poleg velikih kmetij so imele še kakšno obrtno dejavnost (mlin, gostilno, trgovino). Največ je bilo takih družin, ki jim je njihov zaslužek zadostoval za življenje (Žitko et al., Dekani v preteklosti in danes, 1979, 5556).
Po podatkih Statističnega urada RS je v prvi polovici leta 2020 živelo v Dekanih 1.6163 ljudi. Po popisu iz leta 2015 so Pisjani (Dekančani) živeli v skupno 565 gospodinjstvih. Gospodinjstvo je povprečno štelo 2,9 člana.
V Dekanih domačini govorijo dekanski narečni govor, ki sodi v rižansko podnarečje slovenskega istrskega narečja. Ko smo vaščane vprašali, kako se pogovarjajo z domačimi in s sovaščani, so odločno povedali: »Mi γəvəˈrimə pə ˈnašin, pə pisˈjanskə.« ‘Mi govorimo po naše, po pisjansko.’.
Besedilo v pisjanskem narečnem govoru:
Muəš vəd Marˈnerće jä ˈdiələ u ˈTərstj, jä ˈpəršə däl də štəcˈjuəna vəd žəˈĺežəncä. Jä χˈädə dəˈmo tˈrudən ˈinə γa jä uˈje dəš … Ta Mərˈnerka je bła ˈfurbəsta, γə je ˈčakała nə vˈratiχ: »ˈJuəže, liχ pro si ˈpəršə, ˈvidi, ki jä dəš, in ki si vre ˈmuəkər, ˈχädi, ˈχädi pə ˈädə. ˈJuəže nä ˈräćä nä tərš nä ˈeri ˈzämä štəˈńak ˈinə γrje pə ˈädə, pˈride prət vˈrata ˈinə ˈräčä: »ˈJucka, sən ti pərˈniesə ˈädə (pljusk) zdej si mˈäkra ˈanka ti, χˈädi zdej ti pə ˈädə!«
V prevodu:
Marnerkin mož je delal v Trstu. Prišel je dol do železniške postaje. Ko se je utrujen vračal domov, je začelo deževati. Marnerka, ki je bila prebrisana, ga je čakala na vratih in mu rekla: »Jože, ravno prav si prišel, poglej, dežuje in ti si že moker. Pojdi, pojdi po vodo.« Jože ne bev ne mev, vzame vedro in gre po vodo, pride pred vrata in reče. »Jucka, prinesel sem ti vodo (pljusk) sedaj, ko si mokra tudi ti, lahko greš ti po vodo.«
V sredini prejšnjega stoletja je Pisjan Vilko, ki mu v vasi pravijo ˈVilko Boˈbo, napisal nekaj narečnih pesmi, ki jih v Dekanih pˈäjajə ‘pojejo’ še danes. Za Vilkovo narečno pesnikovanje je značilno, da narečne verze dopolnjuje s pogovornimi ali knjižnimi jezikovnimi elementi (najverjetneje zaradi spevnosti ali rime). Pesem Poˈtukła nəs je ˈtuəča je napisal leta 1953, ko je celotno Istro presenetila huda toča, ki je uničila predvsem oljke in trte.
Poˈtukła nəs je ˈtuəča
| Pəˈtukła nəs jä ˈtuəča
ˈinuə ˈviəter poškodoˈva lədˈrice u kənˈtinjə sə pˈrazne ku fəˈra kəmˈpirja γa ne ˈmanka, inuə fiˈžuła jä preˈcej, jejej, ka bo pa zdej, Huanita, ko pijače več ne bo. |
Zapela vam bo pesem,
da v Dekanih bo že šlo, ker v Kopru je kənˈtina, ki ga ˈmejša s palico. Zato pa fantje le korajžno, ker kənˈtina ˈkuəprska nəs nə bə ˈniγdər zapustila brez kozarčka sladkega. |
V prevodu:
Potolkla nas je toča
| Potolkla nas je toča
in veter poškodoval, sodi v kleti so prazni kot svetilka, krompirja ne zmanjka, fižola je precej, ajej, kaj bo pa zdaj, Huanita, ko pijače več ne bo. |
Zapela vam bo pesem,
da v Dekanih bo že šlo, ker v Kopru je klet, ki ga meša s palico. Zato pa fantje le korajžno, ker klet koprska, nas ne bo nikoli zapustila brez kozarčka sladkega. |
Korte so stara vas, ki jo sestavljata dva dela – starejša Dolnja vas in mlajša Gornja vas. V vasi in okolici so arheološke raziskave odkrile opeko iz rimske dobe, sicer pa je bilo to območje (Kaštelir pri Kortah) naseljeno že v starejši železni dobi. V Dolnji vasi, kjer so hiše na »pomolu« stisnjene okoli Jugna in ob ulici, izstopata hiša »nebotičnik« in hiša mestnega baročnega značaja iz leta 1738 (Pucer, Popotovanje po Slovenski Istri, 2005, 129– 132; Morato, Popotovanje po izolskem podeželju, 1998, 23).
Korte prvič omenjajo leta 1472, in sicer kot Kurte, v testamentu Dominika Gradine, v katerem pušča hišo in vinograd hčerki Marini, denar za sveče pa vaški cerkvi (Morato, Popotovanje po izolskem podeželju, 1998, 22).
Vaščani so se nekoč večinoma ukvarjali s poljedelstvom in živinorejo. Ženske pa so poleg gospodinjskega dela prale perilo mestni gospodi, na oslih tovorile kruh, sadje in zelenjavo v istrska mesta (Pucer, Popotovanje po Slovenski Istri, 2005, 129– 132).
Kortežanska cerkev leži v Gornji vasi in je posvečena sv. Antonu puščavniku. V cerkvi je za glavnim oltarjem kustodija z glagolskim napisom iz leta 1468. Prezidana in posvečena je bila leta 1799, razširjena leta 1812 in obnovljena leta 1932. Ločeno stoji zvonik. Okoli cerkve je bilo staro pokopališče do druge polovice 19. stoletja, ko so uredili novega na Kortini. V vasi delujeta kulturno in turistično društvo, tu je dvorana za kulturne in zabavne prireditve.
Glavno vaško praznovanje je 17. januarja, ko je praznik vaškega zavetnika sv. Antona puščavnika. Zjutraj je slovesna maša, popoldan pa šagra. Nekoč so se na ta dan v gostilni zbrali pevci, kjer jih je častila vaška skupnost v zahvalo za pevske nastope v preteklem letu. Drugi večji praznik je tudi »opasilo«, in sicer 3. nedeljo v oktobru, ko je organizirana slovesna maša, popoldan pa se odvijajo kulturne prireditve (Pucer, Popotovanje po Slovenski Istri, 2005, 129– 132).
Na izolskem podeželju, na Baredih, Šaredu, v Cetorah, na Maliji, v Nožedu in Korah starejši domačini še ohranjajo nekatere običaje, kot na primer novoletni običaj za dobro roko, pustno koledovanje, veja ‘bdenje’ ob mrliču idr. V omenjenih krajih domačini še pripravljajo nekatere značilne istrske jedi z divjimi šparglji, koromačem, pogosto pripravljajo tudi boˈbiće ‘koruzno mineštro’, čeˈžamo ‘marinirano ribo’, bakala ‘polenovko’, ˈnakeldo ‘podolgovate svaljke s panceto ali pršutom in svežim šetrajem’ idr. Domačini jedi začinjajo z domačimi dišavnicami, namesto prežganja uporabljajo zaseko in oljčno olje, za kar uporabljajo izraz zaˈtȧcȧt. Med sladicami prevladujejo koncan ‘začinjen’ kruh, značilne istrske hroštole ‘krhko ocvrto istrsko pecivo posuto s sladkorjem v prahu’ in fritle ‘miške’ (Morato, Popotovanje po izolskem podeželju, 1998; Pucer, Ko zadiši po istrski kuhinji: istrska kuhinja od A – Ž, 2019).
Po podatkih Statističnega urada RS je leta 2020 v Kortah živelo 845 ljudi.
Kortežani šˈrajajo po doˈmače ‘govorijo po domače’, njihova materinščina pa se umešča v šavrinsko podnarečje slovenskega istrskega narečja.
Padna je slikovita, gručasta, tesno pozidana vas v jugozahodnem delu Šavrinskega gričevja. Stoji na ozkem pomolu na robu slemena, ki se od nje strmo spušča v dolino potoka Drnice na zahodu in dolino potoka Piševca na severu. V dolini Drnice je ob cesti Koper–Dragonja edini zaselek Orešje. Pobočje južno od naselja je strmo, v terasah ter zasajeno z oljkami in nekaj vinskimi trtami (Krajevni leksikon Slovenije, 1995, 279).
Po podatkih Statističnega urada RS je leta 2020 v Padni živelo 196 vaščanov, v 73 gospodinjstvih. Povprečno gospodinjstvo šteje 2,9 člana.
V pisnih virih se Padna prvič omenja leta 1186. Prvotno je naselbina ležala vzhodneje od današnje, blizu pokopališča, kjer je še cerkev sv. Saba. To dokazujejo številne arheološke najdbe, kot so tegule z žigi in kosi posode iz rimske dobe ter ustno izročilo o stari Padni.
Med zanimivosti kraja sodi nedvomno cerkev sv. Blaža. V njej je pod kropilnikom lepo pleten marmornati podstavek iz začetka 9. stoletja. V Padni praznujejo vaškega zavetnika sv. Blaža (3. februarja) z blagoslovom grla – blaževim žegnom (Blažev žegen je medmašna molitev za zdravje na dihalih in grlu). Ob cerkvi stoji lep zvonik, ki so ga vaščani zgradili leta 1885, obnovili pa leta 1992 in daje vasi svoj pečat. Poleg zvonika je v prenovljenih prostorih nekdanje italijanske šole galerija Božidarja Jakca, saj je slikar del svojega življenja prebil tudi v Padni. V galeriji so stalno razstavljene njegove risbe in grafike. Na pobočju pod vasjo je tudi obnovljen vodni vir – studenec. Prebivalci Padne so se v preteklosti ukvarjali predvsem s poljedelstvom in z živinorejo, nekaj pa je bilo tudi domače obrti. Gojili so vinsko trto, sadno drevje, zelenjavo, predvsem pa oljke. V vasi sta do druge svetovne vojne delovali dve oljarni. Olje so shranjevali v velikih izklesanih kamnih. Terase na pobočju hriba in njive v rodovitni dolini, skozi katero teče rečica Drnica, so omogočale vaščanom, da so pridelovali sadje (češnje, fige, hruške) in zelenjavo (blitvo, špinačo, grah, radič, solato …) in razne povrtnine, ki so jih ženske v plinjerjih širokih pletenih košarah) ali v bisagah (vrečah) tovorile prodajat v mesta. Poleg tega pa so prodajale tudi mleko, domač kruh, jajca, drva idr. Vas je ohranila tipične elemente istrske arhitekture oziroma vasi: na griču strnjeno pozidane hiše, pokrite s korci, ozke ulice, vaški trg in cerkev, nad katero dominira lep zvonik (Pucer, Popotovanje po slovenski Istri, 2005, 168). V vasi domačini ohranjajo šavrinsko različico istrskega narečja.
Padenčani so bili deležni zbadljivk sosedov zlasti zaradi svoje pikrosti v rimah, ki sledijo, so strnjene lastnosti, ki so Padenjcem pripisovali vaščani iz sosednjih vasi:
ˈPadńȧc – γˈradńȧc,
pu ˈmojme žˈlẹbe ˈχudeš,
ˈmoje ˈžabe ˈluveš.
Pˈrideš χ sˈvete ˈmaše,
smərˈdiš ˈȧs pu γˈńile kloˈbase.
V prevodu:
Padenčan – meščan,
po mojem potoku hodiš,
moje žabe loviš.
Prideš k sveti maši,
ves smrdiš po gnili klobasi.
Prebivalci piranskega podeželja, ki so bili vezani izključno na vaško (kmečko) življenje, so se v vsakdanji komunikaciji izražali le v narečju. Iz pripovedi informantke iz Padne lahko razberemo, da podeželsko prebivalstvo določenih knjižnih izrazov sploh ni poznalo.
ˈKadar ki ˈsən (ji)ˈmela za ˈjət ˈrodət, ˈsən χoˈdila ot ˈdume, sȧ ˈreče sˈPadne du ˈrešja, u ˈvale, en kiˈlometro, pˈrej ku ˈsən ˈnȧšla viˈturu, dȧ mȧ peˈĺa u špiˈta u ˈKupər.
Ku ˈsən ˈpəršla ˈnutri u ˈkambero, mȧ je pˈrašala ˈbaba, dȧ ku ˈjimȧn puˈpatke, ma ˈjȧs sən zasˈtopla, dȧ mȧ pˈraša ku ˈjimȧn cuˈpatke zaˈtu ˈsən ˈrȧkla, dȧ ˈsən ˈjiχ pəsˈtila duˈma. ˈJȧs ˈnisən zȧsˈtọpla dȧ mȧ pˈraša ku ˈjimȧn puˈpatke, ki ˈnaše ˈmatere sọ ˈrȧkle, da ˈkadar sȧ γˈre ˈrodət, dȧ sȧ ˈima duˈlorje.
Vˈraχ te oˈbuko, ˈtabot sen ˈpərvi ˈbot ˈčula za puˈpatke.
V prevodu:
Ko sem se odpravljala rodit, sem pešačila od doma do Orešja, v dolini, kilometer, preden sem našla avtomobil, ki bi me peljal v Koper. Ko sem vstopila v sobo, me je babica vprašala, če imam popadke. Razumela sem, da me sprašuje o copatkih, in sem ji odgovorila, da sem jih pustila doma. Nisem razumela, da me sprašuje o popadkih, saj so naše matere popadkom rekle »dulorji«. Takrat sem prvič slišala za popadke.
Pomjan je gručasta vas sredi Šavrinskega gričevja, ki se stopničasto vzpenja na slemenu Pomjanskega hriba, s katerega se odpira razsežen pogled. Vas, ki se razteza v smeri od vzhoda proti zahodu med dolinama rečice Badaševice in reke Dragonje, je zaradi zasnove in stavbne dediščine značilno istrsko kmečko naselje. Na vzhodnem delu naselja so nove hiše.
Sredi vasi je župnijska cerkev sv. Jurija, ki jo je leta 1222 blagoslovil koprski škof Beato Assalone – ob njej se dviga zvonik iz leta 1866. Ob vhodu v vas stoji tudi cerkev Marijinega rojstva, z ostanki fresk iz 15. stoletja in glagolskimi napisi; nekoč je v vasi stala tudi cerkvica, posvečena sv. Štefanu (Krajevni leksikon Slovenije, 1968, 141; 1995, 301; Pucer, Popotovanje po slovenski Istri, 2005, 186–187).
Koprski škof Paolo Naldini (2001) v Cerkvenem krajepisu iz leta 1700 Pomjan opisuje kot prijeten rodoviten grič, s katerega pogled seže od ene do druge obale Jadranskega morja in od koder se lepo vidi Koper. Naldini, ki je v vasi konec 17. stoletja preštel le trideset ognjišč od nekdanjih stopetdesetih, beleži, da so se Istrani v času vdorov Skitov in Vandalov zatekli na otok Egido (danes Koper), kmečko prebivalstvo pa je poselilo hribe, med njimi tudi Pomjan. Ko so se nasprotniki umaknili, so se Pomjanci odselili v ravnine in nižje griče, da bi ta obdelovali zemljo, kraj pa je opustel. Naldini dodaja, da se je morda vas izpraznila tudi zaradi silovite burje in neprijetnega juga.
Leta 1898 je bila ustanovljena občina Pomjan, ki je vključevala več okoliških vasi in štela 6336 prebivalcev. V vasi so leta 1906 ustanovili posojilnico in hranilnico, leta 1909 pa se je pomožna šola, v kateri so poučevali večinoma duhovniki, preoblikovala v enorazredno ljudsko šolo s slovenskim učnim jezikom, pravo slovensko šolo pa so Pomjanci dobili leta 1912. V tem obdobju je v vasi z različnimi aktivnostmi pričelo Pevsko in bralno društvo Slovenija (Arhiv Turističnega kulturnega športnega društva Pomjan).
V kraju je le še nekaj tipičnih istrskih hiš – oktobra leta 1943 je bila namreč vas deloma požgana, po vojni so hiše obnovili ali zgradili nove (Pucer, Popotovanje po slovenski Istri, 2005, 185–187).
Leta 1954 je bila v vasi zgrajena nova osnovna šola, in sicer za prve štiri razrede, a so učence leta 1969 preselili v sosednje Šmarje. Istega leta je v vas pripeljal prvi avtobus. V povojnem času se je prebivalstvo ukvarjalo s kmetijstvom in živinorejo, dobro je bilo razvito tudi vinogradništvo, oljkarstvo, vinarstvo, sadjarstvo, kar je omogočalo prodajo kmetijskih pridelkov v bližnja istrska mesta in Trst (Arhiv Društva za kulturo, turizem in razvoj, Šterna).
V kraju delujeta dve turistični društvi, ki skrbita za promocijo kraja in ohranjanje njegove nesnovne kulturne dediščine.
Zemljepisno ime Pomjan, domače ˈPomjan je prevzeto iz italijanskega imena Pomiano, ki izhaja iz latinskega osebnega imena Pomius (Snoj, Slovenski etimološki slovar, 2009, 321)
Po podatkih Statističnega urada RS je leta 2020 v Pomjanu živelo 183 ljudi, in sicer v 71 gospodinjstvih, ki so povprečno štela 2,6 člana.
Vaščani pravijo, da šˈrajajo po doˈmače ‘govorijo po domače’ s sorodniki in sovaščani. V vasi živi po oceni domačinov tretjina avtohtonih Istranov, drugi prebivalci pa so se semkaj začeli priseljevati od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja dalje.
V preteklosti so v vasi živeli značilno vaško življenje, ki ga domačini opisujejo takole:
»Ustalo se je zgodaj zjutraj, ko je ushajalo sonce, anka prej, pole so s pripravli, moži so šli v polje, šavrinke mlekarce so pripravle mleko za v koper in trst, so zmeraj pojeli eno malo cikorje in kruha …Če je blo za sjat, se je sjalo, če ne, so delali kaj drzga … Dosti se je okopavalo – stari ljudje so dosti čistli, ni blo ene bilke travce na njivah … Ko je blo puna dela na njivi so prnesle žene al otroci marendo al pa južno na njivo. Blo je treba skrbet tudi za živino. Matere so šle tudi na njivo, ma so pršle domov podojet in so šle spet u njivo. Otroke so varvale none, ki so tudi kuhale. Drugače so hodili tudi anka moži na žrnade, recimo so šli usi skupaj kosit travo al pa okopavat. Kdor je imel vole ne, recimo so anka tako nardili, da so šli pomagat drugim t zorat njivo. Plačilo je blo več al manj blagovno, ker je blo malo šoldi.
Otroci so začeli zgodaj delat, po navadi so gnali past živino, zjutraj in popoldne. Nona mi je praula, da jo je mama m klicala ob zori in da je bla tako zaspana, da bi še pod vodo spala, je rekla, da je hitla nogo iz postelje in da je tukla po podi, kukr češ, da je že ustala …
Mlekarce pa so ble od doma dokler niso prodale, niso prišle nazaj … Ob nedeljah se je šlo obvezno h maši, po navadi se je blo u nedeljo doma … Pomjance so hodili na semilj u Bule, u Koper h Slavčke, u Puče in Marezige … Tam so kupovali prašiče in kaj so rabli za doma.«
Kraja Spodnje in Zgornje Škofije (v knjigi uporabljamo splošno uveljavljeno skupno ime Škofije) ležita ob slovensko-italijanski meji, med dolinama reke Rižane in Osapske reke.
Škofije so bile prvič omenjene v listini iz leta 1203 s starim imenom Albaro, ki naj bi izhajalo iz latinskega izraza albărus ‘beli topol’ ali *albāris ‘belkast’. Ime Škofija (Scofia) ali Škofije (Scofie) se začenja pojavljati na zemljepisnih kartah šele leta 1620. Koprski škof Paolo Naldini v delu Cerkveni krajepis ali opis mesta in škofije Justinopolis iz leta 1700 omenja tri vasice: Scoffia di sotto, Scoffia di mezzo in Scoffia di sopra, kar je očitno povzel po izvirnih slovenskih ljudskih imenih: Dolenja, Srednja in Gorenja Škofija, ki so v krajevni rabi še danes. V zgodovinskih virih je škofija s sedežem v Kopru prvič omenjena okoli leta 600. Ob koncu 12. stoletja je z ozemljem koprske škofije upravljal tržaški škof, saj je bila domača cerkev prerevna, da bi lahko vzdrževala lasten škofijski sedež. Na pobočjih nad ankaransko cesto ležijo zaselki nekdanjih kolonov (spolovinarjev), ki so do konca druge svetovne vojne obdelovali cerkveno posestvo in več zasebnih posestev z imeni Škoflja (Šˈkuoflava) kortina, Moraitini (Moreˈtinava) kortina, Gregova (Γˈreγńava) kortina, Maierjeva (ˈMarjava) kortina, Derinova (Deˈrinava) kortina, Almerigottijeva (Marˈγuotova) kortina in Casa Dandri.Zaradi ugodne prehodne lege so skozi območje Dolenje Škofije od nekdaj vodile prometne zveze vzdolž zahodne istrske obale. Ko je postal Trst glavni izhod habsburške monarhije na morje ter prevzel vlogo Benetk v Severnem Jadranu in Kopra v Istri, je bila leta 1776 skozi Škofijo zgrajena nova cesta KoperTrst, ki je dobila ime Via Delfina po takratnem koprskem županu. Leta 1902 je po Škofiji stekla ozkotirna železniška proga Trst–Poreč, ki je vozila do leta 1935, ko je bila (za časa Italije) od Trsta do Pulja zgrajena nova, moderna, široka asfaltirana državna cesta, imenovana Via Flavia (Leander Cunja, ustno).
Kljub svoji pomembni prehodni prometni legi so Škofije do začetka 20. stoletja živele tradicionalno vaško življenje s svojo beˈtiẹγọ ‘prodajalno z mešanim blagom’, pekarno Par Karanˈtanć, ọštaˈrijm ‘gostilnama’ Par Paškoˈlina in Par Špańoˈlieta, petešˈarijọ ‘žganjarno’ uọt Šˈkorjata, bekaˈrijọ ‘mesnico’ uọt Markanˈdieła, pekarno Karla Cunje v vasi so mu pravili Pek , ki so delovale za potrebe domačinov in bližnje okolice, medtem ko so se mimoidoči ustavljali v gostilni ob cesti ali iskali pomoč domačih kovačev, ko je bilo potrebno podkovati vole ali konje ali popraviti voz. V času med vojnama so vsi novi gostinski in trgovski lokali zrasli ob glavni cesti skozi vas in na trgu pred novo cerkvijo. Tam so v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja odprli kar štiri nove trgovine za mešanim blagom, dve pekarni, dve mesnici, dve prodajalni sadja in zelenjave, ribarnico, trgovino s tekstilom, poštni urad, trafiko, brivnico in mehanično delavnico. Na ˈNovi ˈjyγni ob cesti je bila tudi tradicionalna vaška šagra v začetku septembra. Tu je postavljal svoj veliki šotor tudi vsakokratni potujoči cirkus. V bližini je nastal še prostor za pogoste živinske sejme. V hladnejšem delu leta, predvsem ob novem letu in pustu, pa tudi ob drugih priložnostih, so organizirali plese, druge prireditve in gostovanja potujočih zabavnih skupin. V dvorani so večkrat na teden vrteli filme, poleti pa je bil na bližnjem dvorišču letni kino.
Po podatkih Statističnega urada RS je v prvi polovici leta 2020 živelo v Spodnjih Škofijah 1.455 ljudi, od tega 696 moških in 712 žensk. Po popisu iz leta 2015 so prebivalci Spodnjih Škofij živeli v skupno 525 gospodinjstvih, ki so povprečno štela 2,7 člana.
Maloštevilni domačini in domačinke Škafˈjot in Škoˈfišcä še šˈrajajọ pọ doˈmaće, tj. v govorijo domačem narečnem govoru, ki sodi v rižansko podnarečje slovenskega istrskega narečja.
Na intenzivno spreminjanje ali ponekod celo opuščanje narečne govorice kraja je sočasno vplivalo vrsto dejavnikov izselitev pretežne večine domačega in priselitev prebivalstva iz drugih dežel, sprememba geopolitične vloge severozahodne Istre kot novega slovenskega okna v svet ter bliskovit družbeni, gospodarski in kulturni razvoj. Med raziskovanjem tega govora smo opazili, da prihaja v vsakdanjih stikih do postopnega opuščanja narečne govorice, ki se ohranja le v ozkem vaškem okolju.
Narečni govor Škofij se je v posameznih delih vasi razlikoval, na kar je nedvomno vplivalo tudi pripadništvo posameznim faram ali župnijam; Gorenja Škofija je v preteklosti spadala k župniji Tinjan, Srednja Škofija in Lenardi sta pripadali župniji Dekani, Dolenja Škofija je sicer imela svojo faro, a so njeni prebivalci hodili k maši na Lazaret, v Bertoke pri Kopru.
Pri pojasnjevanju medčloveških odnosov in razmerij v družini so se ljudje pogosto posluževali nekaterih modrosti, kot na primer ˈTist k se z ˈničan sˈprt, m je γorˈje do sˈmrt. ‘Kdor se z ničvrednežem spravi, mu bo gorje do smrti.’, Veˈĺa već ˈordn kọ ˈdiẹɫọ. ‘Več velja red kot delo.’, Tˈrəba čət ˈanka dˈryje zγuˈnue. ‘Potrebno je poslušati tudi druge zvonove.’, Kaˈda se je maj ˈvidłọ, da mˈłada ˈtica ˈnuọs sˈtar jẹst. ‘Kdaj pa je mlada ptica stari nosila jesti?’ Väć k je suj, väć se γa buj! ‘Bolj kot je ti je blizu, bolj se ga boj.’, Kur sˈtara ˈtica ˈpuoje, taˈku uˈči mˈlade sˈoje. ‘Tako kot stara ptica poje, tako uči mladiče svoje.’, Maˈγar ˈžäna kọ ˈγuora n ˈmuọš kọ kọˈmar, ma je zˈmiẹran γospoˈdar. ‘Tudi če je žena kot gora in mož kot komar, je vedno gospodar.’, ˈČiče, ˈčiče, zˈłat muj ˈmuọš, väć k buọš ˈčičo, ˈbulš buọš. ‘Čičaj, čičaj, zlati mož, več kot boš čičal (sedel), boljši boš.’, Kọ ćjš bət zˈmiran młat, ˈmuọraš pət san mọšˈkat. ‘Če hočeš biti vedno mlad, moraš piti čist muškat.’, Kọ ćjš bət an ˈduọbar ˈmuọš, ˈmuọraš pət san reˈfuoš. ‘Če hočeš biti dober mož, moraš piti čist refošk.’
Poleg navedenih smo na Škofijah slišali še nekaj rekel in modrosti, na primer Kọ se ne ˈvid ọ koˈrit, se ˈvid na praˈsic. ‘Če se ne vidi v koritu, se vidi na prasici.’, Ọ maˈnieštre ˈmuọre sˈtuọpẹt ˈnuọγa uọt pˈrasca. ‘V mineštro mora stopiti prašičja noga.’ Pˈrut ˈbyrj ni muoć scät. ‘Proti burji ni možno urinirati’, Χˈalse n na ˈbuọd, so dvej škˈuọd. ‘Hvali se in (to) ne bodi, sta dve škodi.’, Kˈrava ˈvid ˈjasle. ‘Krava vidi jasli.’, ˈRuba ni maj sˈruota. ‘Stvar/predmet ni nikoli sirota.’, ˈSaka koˈpita ˈnäse ˈnapret. ‘Vsako kopito nese naprej.’, ˈΓuọd, kur ˈbuọd, pˈĺäš kur znaš. ‘Godi, kakor veš, pleši, kakor znaš.’, Buχ poˈmaγej zˈłudja ọˈbot. ‘Bog pomagaj hudiča ubiti.’, Nej ˈdiẹɫa zˈlud, k je ˈmuọčn. ‘Naj dela hudič, ki je močen.’
Sveti Anton je skupno ime za številne zaselke na širokem hrbtu v severnem delu Šavrinskega gričevja, ki je severovzhodni podaljšek Marežganskega slemena in se tu spušča v dolino reke Rižane. Kraj so leta 1958 preimenovali v Pridvor (po zaselku Dvori), leta 1992 pa so mu povrnili prvotno ime. Po letu 1980 je to naselje zajela močna urbanizacija (Krajevni leksikon Slovenije, 1995, 371). Domačini so našteli zaselke Pˈȧtȧk, Vərˈtinȧ, Kavaˈlić, Γreγoˈrić, Koˈčančić, Sˈviet Anˈtuən, Dˈvor, ˈTurk, Šˈkuəfarj idr. Natančnejši seznam zaselkov podaja Jakomin (1996), in sicer: Farančan, Tomažiči, Cerej, Sv. Ubald, Vrtine, Mlin, Boškarji, Potok Martežin, Pečki, Gregoriči, Potok, Čepinje, Bonini, Mali Fikoni, Turki, Fikoni, Škofarji, Bužarji, Kavaliči, Sveti Anton, Dolani, Dvori (Vas), Kortina, Sušeti, Kocjančiči.
Vas Sveti Anton, Sˈviet Anˈtuən (antonski, Antončan; narečno Anˈtuənc in Anˈtuənka) je poimenovana po sv. Antonu Puščavniku, ki mu je posvečena tudi vaška cerkev (Snoj, Slovenski etimološki slovar, 2009, 402).
Antončanom so okoliški vaščani pravili Mušarji, saj naj bi po pričevanju vaščanov (prim. tudi Jakomin, 1996, 108) prišel nekoč plesat v vas neki Dekančan, ki je želel, da bi ga domačin seznanil s kakšnim dekletom iz vasi. Ta ga je odpeljal v hlev in mu namesto dekleta ponudil ˈmušo ‘oslico’.
Po podatkih Statističnega urada RS je leta 2020 tu živelo 2048 ljudi. Po popisu iz leta 2015 so prebivalci živeli v skupno 624 gospodinjstvih, ki so povprečno štela tri člane.
Antončani pravijo, da »šˈrajajo pu anˈtuənsko« ‘govorijo antonsko’, njihov govor spada v rižansko podnarečje slovenskega istrskega narečja.
V Svetem Antonu so v preteklosti stali šola, cerkev, pokopališče, dve kapelici in trgovina z gostilno. Vaščani in vaščanke so bili pretežno kmetje, pogosto pa so χoˈdil u ˈKuəpȧr ‘hodili v Koper’ prodajat pridelke; te so prodajali tudi v Trstu, kamor so se peljali z uˈporjem ‘parnikom’. Na poti iz Trsta in Kopra so se v vaški ọštaˈrij ‘gostilni’ ali biˈtiəγ ‘trgovini’ ustavljali tudi Istriˈjan tako so domačini pravili Hrvatom iz Istre, ki so v mesta vozili seno in drva. Govorili so v njihovem tipičnem narečju, ki je bil z »italijanskimi izrazi pomešana hrvaščina« (Jakomin, Skozi vasi do ljudi, 1996, 29).
Vaščani, ki so imeli obilnejši pridelek, so pogosto vabili na žərˈnado ‘dnino’ svoje revnejše sovaščane, ki so jim za skromen zaslužek pomagali pobirati grah, češnje, grozdje, oljke idr. Antončani (Jakomin, Skozi vasi do ljudi, 1996, 37) pomnijo Giovanina, zagretega delavca, ki je domače pridelke prodajal v Kopru. Nekega dne, ko so mu zanje ponudili izjemno nizko ceno, je od jeze odpeljal voz k morju in vanj stresel ves pridelek.
Zaselek Kocjančiči je bil po drugi svetovni vojni odrezan od vasi, saj je tik pred zaselkom potekala demarkacijska črta (Morganova linija), ki je delila Julijsko krajino na dve vojaški območji, s cono A na zahodu pod angloameriško, na vzhodu in jugu pa s cono B pod jugoslovansko vojaško upravo, kamor so spadali prebivalci tega zaselka (Jakomin, Skozi vasi do ljudi, 1996, 81).
Anˈtuənkȧ ‘Antončanke’ so bile tudi mlekarice: »Po hišah so pobirale mleko in ga peš nosile domov v posebnih vrčih, ki so držali deset, petnajst, osemnajst ali celo dvajset litrov. Nekatere so hodile po mleko v Zabavlje in Popetre, neka vaščanka v Kubed in ena celo v Smokvico. Iznajdljivejše so prevažale vrče s karˈjuəlo ‘samokolnico’. Večkrat so hodile v temi po gozdu in si s petjem vlivale pogum. Ker je bilo v Trstu veliko povpraševanje po domačem mleku, so imele vse mlekarice iz tržaške okolice svoje stalne odjemalke. Večkrat se je poleti zgodilo, da so ob prihodu v Trst ugotovile, da se je mleko po poti sˈćisalo ‘skisalo’ (Jakomin, Skozi vasi do ljudi, 1996, 72), zato so ga poleti čez noč hladile v šˈtiərnȧχ ‘vodnjakih’. Tudi Karlina iz Boškarjev je hodila vsak dan k svojim šiˈńorȧn ‘gospem’ v Trst. Pozimi, ko je bila poledica, sta ji priskočila na pomoč tudi mož in sin Romano, saj osel ni želel na poledenelo cesto. Čevlje sta si ovila v žakljevino in mleko počasi nosila do Dekanov, kjer je Karlino čakala korˈjera ‘avtobus’ (Jakomin, Skozi vasi do ljudi, 1996, 23).
V vasi so se otroci ki so staršem pomagali pri kmečkih opravilih veselili predvsem zimskega časa, saj so takrat klali prašiče:
»ˈAnbot ni bluə balˈončẹćo, zaˈtu suə ọdˈrašen ọtrˈȧc ˈnȧrveć ˈčakal dȧ b uˈbil pˈrasca, zaˈtu ki ut pˈrasca suə dọˈbil mieχ. Tu suə ọtrˈȧc ˈχitl u pȧˈpiə, dȧ sȧ rȧstˈjeγnȧ ˈeno suə ˈdal par ˈkapco ˈȧdȧ. Pˈȧle suə naˈpiχnẹl ˈeno zavˈjezal s šˈpašćen ˈeno tu jȧ bla ˈbala. ˈUni dan suə ọˈtruəce dọˈbil ˈanka an ˈkuəščić məˈsa, ˈano bərˈžuəlco. Otrˈȧc suə zȧzˈnal, dȧ ˈbuəjo u ˈvȧs uˈbil pˈrasca, ki jȧ bluə čet, dȧ cˈvil pˈrasẹc, ˈkadar suə γa vˈĺekle sẹs kˈȧtca.«
V prevodu:
»Nekoč ni bilo žogic, zato so večji otroci najbolj pričakovali koline, saj so takrat dobili mehur. Vrgli so ga v pepel, da se je raztegnil, in dodali par kapljic vode. Potem so ga napihnili in zavezali z vrvico in to je bila žoga. Tisti dan so otroci dobili košček mesa, eno bržolico. Izvedeli so, da bodo v vasi klali prašiča, ker je bilo slišati cviljenje, ko so prašiča vlekli iz kotca.«
Svoji materinščini in Istranom se je z dvema pesniškima zbirkama poklonila Antončanka Alferija Bržan, ki pesni v domačem govoru.
Istranu
Tako težko poveš,
kar misliš,
težko poveš,
kaj si želiš.
Težko izrečeš
obžalovanje,
sram.
Težko izdihneš:
»Rad te imam.«
