Puno, puno led nazad je bla huda zima, burja je sofjala okul kantuna bajt. Lomlo je veje drviča.

Lisica je v svoji buži podtikala drviče, močno palla kamin inu meškolala palento. Tabot je začula, da nekdu tuče po prtonu.

„Kdo mi rompe po mojmu prtonu ob tej kasni uri ? “ je djala lisica.

„Jaz sem jež, šjora lisica,  uopri mi prosim prton, buodi dobra, ker bom te vani zmrznu in nus se mi je že zleju,“ je djal jež.

„Ne, ne in še ambot ne, če te spustim nuotr, me boš so pobodu,“ je djala lisica.

„Ne, ti promižem, da ne buom storu tega. Ne bom te šeku, le na gurkem bi rad bou,“ je jamru jež.

Lisica, ki je bla duobrega srca, mu je uoprla prton inu djala: “Tu buodi, za prtonom in da se ne biš ganu!“

Jež je obedil in se dau u kanton. Lisica je meškolala palento in jež se je, ko lisica guardala špargert malo pu malo ganu naoukrog po kažotu. Pa je pršu do kamina, lisica ga je tabot vidla in djala:“A ti nisem djala, da ne smeš ič van iz kantuna?“

„Ja, ja je reku jež,ma mi je pršu freškin, pesti me dej mal bol blizek kamina, niti znala ne boš da sem te, “ je cvilu jež.

„Ben pa dej al prid, sam ne hod bliz mene,“ je rjekla lisica.

Palenta je bla čuhana in je vonjala po čuhni. Lisica jo je hitla na pjat, vzela en paron,hitla še mal šuga. Jež je vse tu vonjal in enmalo je postu lačen. Masa počasi se je prizibu k mizi, čaku da mu bode lisica rekla, da pride južnat, pa nejč ni blo. Ben potli se ga je usmilla in mu djala: „Dej prit, prit anke ti kej puejest.“

Jež se ni stavu jest, lisica pa se ga je bala stavit, da je njebi pobuodu. Ko se je jež napunu štomak, se je naštimau v lisično poslo ino

zaspu. Enomalo se je odpuoču.

Ko se je zbedu, je djal lisici: “Čuješ ti lisica, midva bi lahko anke bla duobra prijatla. Ti boš lovla kakuši, jaz pa bom duoma čuhal in guardau bajto.“

Inu lisica, ki je mela puno ret straha je pestila, da jo je njo mala žval spelala na limance. In maj več ni spala v svoji posli in mela poln trebh. Nejč ni bla zvita ta lisica od ambot.

Avtor besedila: Alexander Maksimilijan Kocjančič