Slovenščina je med slovanskimi jeziki najbolj narečno razčlenjena. V Sloveniji govorimo preko štirideset narečij, ki jih razvrščamo v sedem narečnih skupin.

Te so:

• gorenjska,
• dolenjska,
• štajerska,
• panonska,
• koroška,
• rovtarska in
• primorska narečna skupina.

Tudi jezikovna slika slovenske Istre je izjemno bogata, saj na zelo majhnem območju soobstajajo številni narečni govori, ki pripadajo dvema jezikovnima družinama – slovanski in romanski. Kot posledica zgodovinskih dogodkov in z njimi povezanih starejših in mlajših naselitvenih tokov so se ustalila naslednja narečja, govori in jeziki:

• slovensko istrsko narečje (slovanskega izvora), ki se deli na rižansko in šavrinsko podnarečje,
• istrskobeneško narečje (romanskega oz. beneškega izvora),
• pokrajinsko pogovorna slovenščina,
• standardna in knjižna slovenščina,
• standardna in knjižna italijanščina (na dvojezičnem območju slovenske Istre) ter
• hrvaščina, srbščina, bosanščina, makedonščina, albanščina in drugi jeziki.

Slovensko istrsko narečje

• rižansko podnarečje
• šavrinsko podanrečje

Posebnosti dveh podnarečij slovenskega istrskega narečja

Slovensko narečje v Istri je Tina Logar razdelil na dve podnarečji ­ rižansko (severozahodno) in šavrinsko (jugozahodno). Mejo med njima je začrtal po poti Koper–Marezige–Zazid (Logar, 1996, 403), Suzana Todorović pa na podlagi lastnih terenskih raziskav, njeno izhodišče postavljamo v kraj Bertoki, saj koprski beneški govor ne sodi v slovensko narečje. Značilnosti tega narečja je Logar določil na podlagi terenskih raziskav, ki jih je opravil v zaledju Kopra, Izole in Pirana v petdesetih letih prejšnjega stoletja. V nadaljevanju prikazujemo posebnost omenjenega narečja, ki jih je Suzana Todorović dopolnila s terenskimi podatki iz Svetega Antona in s Puč.

            Skupne značilnosti obeh slovenskih istrskih podnarečnih skupin so po Logarju (1996)  naslednje: y za dolgi u (danes v Svetem Antonu ˈmuha[1] ‘muha’, na Pučah pa kaˈpys ‘zelje’); u za padajoči o v večini govorov (v Svetem Antonu ˈbus ‘bos’, na Pučah ˈvus ‘voz’); l za prvotni soglasniški skupini tl, dl (v Svetem Antonu jȧ pọˈmȧla ‘je pometla’, na Pučah jȧ kˈråla ‘je kradla’); ć/ za  (v Svetem Antonu muć ‘moč’, na Pučah nuć ‘noč’); šć za s (v Svetem Antonu ˈpišćȧ ‘pišče’, na Pučah ˈkəršćȧn ‘krščen’); ohranjen r v skupinah črě-, žrě- (v Svetem Antonu čȧˈriəšńa, na Pučah čȧˈrešńa ‘češnja’); mehki ń (v Svetem Antonu γˈńezda ‘gnezdo’, na Pučah pˈlešńa ‘plesniv’), prehod -g v– h (v Svetem Antonu ruh ‘rog’, na Pučah lyh ‘lug’); prehod končnega -n v -m (v Svetem Antonu γˈriən ‘grem’, na Pučah piˈlån ‘peljem’); palatalni ń, ĺ in ć (v Svetem Antonu žˈńidȧr[2] ‘krojač’, na Pučah piĺ ‘kapelica’, v Svetem Antonu ˈkućer ‘kočijaž’) in γ iz g (na Pučah ˈγərmẹt ‘grmeti’, v Svetem Antonu štˈriγa ‘moška obleka’).

Obema govoroma so skupni še nekateri morfološki pojavi, kot na primer ohranjen srednji spol (v Svetem Antonu ˈčisto ˈnebo, na Pučah ˈvȧdro ˈnȧbo ‘jasno nebo’), izguba dvojine pri glagolu (v Svetem Antonu smuə šli u ˈMilȧ ‘sva šla v Milje’, na Pučah smo kanˈtålȧ ˈcẹlo nuć ‘sva peli vso noč’), kratki nedoločnik na -t ali -ć (v Svetem Antonu pet ‘piti’, na Pučah ić ‘zbežati’), tvorba pogojnika z ˈbin, ˈbiš (v Svetem Anton bin ˈležo ‘bi ležal’, na Pučah bẹš šˈråjala ‘bi govorila’), končnica -ste v 2. osebi množine sedanjika (v Svetem Antonu kanˈtastȧ

‘pojete’, na Pučah sȧ kˈrẹγastȧ ‘se kregata’), nedovršni glagoli na -avat, -evat, -uvat [3] (v Svetem Antonu jȧ pȧˈravala ‘je prala’, na Pučah smo hodˈjaval ‘smo hodili’), vezava predloga pele, pul, pər (in drugih različic)[4] ‘pri’ z rodilnikom (v Svetem Antonu pər ˈšišȧ ‘pri hiši’, pər ˈmurja ‘pri morju’).

[1] Današnji antonski narečni govor ne pozna več omenjenega razvoja.

[2] Vendar ˈzȧmla ‘zemlja’ in ˈəlȧ ‘olje’.

[3] Naša dopolnitev.

[4] Naša dopolnitev.