»Lehko nuč!« je Andjelo zaželel prijateljem po kratkem druženju v gostilni.

Za njimi je bil naporen delovni dan na kmetiji.

Prijatelji pa so ga prepričevali: »Še namalo, ma samo še namalo. Še eno boco spijemo, ku anbot.« Popivanje se je zavleklo pozno v noč.

Doma ga je čakala jezna žena: »Ćje su bil tolko cajta. U treh eno pu se hoda doma! Zdej pa se hode umet,ne pozabe nog eno gremo uspet. Je treba zgudaj ustet. Moraš det krave, muše, prascon eno kukušen jist.«

In sta šla spat. Še preden pa je Andjelo zaspal, je zamomljal: »Kaku lepo je spet na pustelji, pa pejereč napunjen s suheme listi od farmantona …«

»Uni, ki bo prvo pršo, bo dobo največje kus fritaje na pjat,« je zjutraj svojo družino k zajtrku poklicala Ančka.

Ker je bil Andjelo še vedno utrujen zaradi neprespane noči, mu je po zajtrku naročila : »Ti hodi u štalo inu dej prascon pa kravam jist, jaz pa bon kurke zmeraj u jutro pomalem šla z broko po vodo.«

Kmalu Ančka priteče nazaj na domače dvorišče: »Ma mati božja, pamagajte me!! Andjelo, pogledej, kam me tuče po nogeh, use noge me žgejo!!«

»Ma jes  ne viden neč,« ji odgovori Andjelo in se vrne nazaj na delo.

In še danes se ne ve, kaj se je zgodilo Ančki.

Avtor besedila: Jure Odar