Nekoč je živel pijanc Franko. Ma won ne beu an navaden pijanc, ne won je bil  pijanc, ki je znau use.

In kako to znan… ben an bot, sn jaz šla u bitego, tle dol na Jugoslaviji. Sn šla sz muojo prjatelco Matejo. Ja ma ano čudno ime, ki je pršla tam gori sz Ljubljane, ma mi ni bla nnka malo pijažla , ki wona ni rekla: ,,Smo šli u bitego.” Ne, wona je rekla: ,, Sva šli v trgovino.” Mo ku mi je šla na živce. Mi je nrdla glavo ku sod wod refoška. Ma js sn se samo delala, da sm prijatelca wod Mateje, ki drugače nisem mela nubenga, da mi dal za prepisat nalogo wod slovenščine, ki jaz nisen znala neć wod te lingue. Ma ne bomo zgbljali besed glede te forešte. Bom malo skrajšala.

Ku smo jes ano Mateja prišle vn siz bitege, ne, ne, čakte, muoren reč ku Mateja ” trgovine”, je šou mimo anka ta pijanc Franko. In ta je vidu kšne fače delan, ku Mateja ne gleda in poner pride ta pijanc do nas in reče Mateji: ,, Znaš, ta pupa, ki je tu sz tebo, te nnka  malo ne mara.” Mateja ga je prvo čudno pogledala, ma ponjer je rekla: »Elizabeta, a to res, kva on govori?” Jaz mona sn rekla kej druzga ku : ,,Ja.”

No, zdej veste, zakaj sem ponavljala 6.razred in veste, da če vidiste pijanca Frankota sz nekom, ki ga ne štimastese, hitro obrnete in stečte stran, ki Franko zna use.

Avtorica besedila: Julija Bordon