Štirje prijatelji so se vozili z bičikletami po vasi prav vsak dan ob isti uri. Luka, Mauro, Diego in Giovani so bili pravi vaški mačkoni. Poznali so vsako ulico in kažeto.

Nekega dne se je Diego zbudil po popoldanskem čiminu in takoj stekel v klet, da bi se tako pridružil prijateljem ob vsakodnevenem bičikliranju. A njegove bičiklete ni bilo na običajnem mestu. Zamujal je že. Diegotu pa izmaknjena bičikleta ni preprečila gira po vasi. Vzel je star skiro in se zakadil do ostalih prijateljev. Ta dan pa je poleg Diega tudi Luka pribičikliral s triciklom od sestre.

»Diego, ben kaj se je zagodilo? Kje jimaš bičikleto ?« ga vpraša začudeno Luka.

»Neznam, ki je! Treba, da so mi jo okrali, ka anka tebi Luka?« zamomlja Diego.

»Ma treba, da anka meni,«  žalostno pritrdi Luka.

Prijatelji so hitro zdrveli po ulicah in pozorno gledali vsako kažeto v vasi in si prepevali svojo vsakodnevno pesem:

» Hitri ku šajeta smo,

lhki ku peresce bomo,

nuben nas ne more ustaviti,

ker mi smo pravi čiklisti …«

Med iskanjem pa seveda so vsi štirje postali lačni. Že precej so se oddalili od vasi in so bili ob robu gozda. Mauro je predlagal, da grejo nabrat nekaj sadja, saj da mu je že močno padel cuker. Tudi Luka se je strinjal in oba sta stekla v forešto kot dve podivjane živali.

»Ma ni variante, da grem v forešto! V forešti grozijo beštje. Bom raje potrpu in si sadje čupil v btegi,« je zastokal Giovani.

Anka Diego ni bil pri volji za potep po forešti in tako počakal skupaj z Giovanijem pri bičikletah. Luka in Mauro, pa sta ju čakala in žvižgala, da naj se že enkrat molata, saj sta našla slastne jagode. S težkim srcem, sta počasi odkorakala do prijateljev. Ko sta zagledala rdeč tepih jagod, sta v trenutko pozabila na beštjo in se prepustila užitkom sladkih rdečih jagod. Naenkrat pa zaslišijo šumenje listov in nek čuden zvok. Hitro so se obrnili in od daleč zagledali medveda. Vsi štirje so okameneli od strahu in se počasi skrili za ogromno skalo. Od strahu jim je kmalu razneslo srce. Velika kosmata beštja pa se je počasi odmaknila proti vodi. Takoj, ko so lahko, so vsi štirje stekli nazaj k cesti, se namestili na svoje bičiklete in divjali proti domu in si prepevali :

»Z bičikletami se vozimo

in po klancu drvimo,

beštje v forešti srečamo,

ker jagode so pravo zlato.

Hitri ku šajeta smo,

lhki ku peresce bomo,

nuben nas ne more ustvaviti,

ker mi smo parvi čiklisti!

Z bičikletami se vozimo

in po klancu drvimo,

ko ukradejo nam bičikleto,

povsod ku beštja jo iščemo.

Hitri ku šajeta smo,

lhki ku peresce bomo,

nuben nas ne more ustvaviti,

ker mi smo parvi čiklisti!«

Skoraj so pozabili na svoje ukradene bičiklete. Bližali so  se igrišču in že od daleč so zagledali svoje bičiklete vržene v travnik.

»Ben, meni nič, tebi nič, ti si moja in greš z mano domov!« je odločno rekel Diego. Tudi Luka je tricikel privezal na bičikleto in drvel proti domu.

Zvečer sta oba prijatelja skrbno zaklenila klet in na bičikleto nastavila luket. V forešto zaradi beštje pa še nekaj časa ne bosta šla.

Avtor besedila: Maks Brlek