Tri leta nazad sen se jes spunu, da bi jmu enega mikinega brekčiča. Ku nisen dau mira moji noni, se je štufala in mi je kupla enega mikinega črnega brekča. Ta brekč je biu taku lep, da smu ga usi mčkali pu rukah. Temu brekču je blu treba dat anka ime. Moja teta se je spunla, da bi se lahko klicau Beam. Tu njegovo ime znači žarek sreče. Vsake tolko nam je naredu kako dišpeto. Kadaj je šu u šišo se je prvo uscau na tepih od veselja. Noni so se ricali lasi, ker je mogla za nim pucat. Kuker je vidu, da so vrata od portona odprta, je vujdu. Pero se nismo maj mogli jezit nanj, ker je taku lep. Zdej vam bom povedau še eno štorjo. Kome jema ta brekič dugo in gosto dlako, ga je treba vsake tolku anke skopat.

Inšoma, moja nona ga je primla in odnesla u kopalnico. Odprla je vodo in ku je tela zmočit psa, se je ta scuknu in zbežu. Nona je bila cela mokra, anke kuhinja in kopalnica. Pole je morau prit na pomoč anke nono, da ga je primu in smo tega brekča lahko skopali. Od veselja je brekič steku vun in se začeu valjat po vrte. Zdaj jma vre tri leta in je še zmeraj birikin. Pero ga jmamo močno radi.

Avtor besedila in fotografije: Denis Kodelja