Zgodba se dogaja pred mnogimi leti, kmalu »po svobodi«, v eni od istrskih vasi. Tam kjer so še lisice nosile pošto in je do njih vodila le cesta narejena z batudo. Takrat so v večini vasi delovale manjše osnovne šole. To je bila praktično ena učilnica s tablo, kredo, gobo, pečjo na drva, obešalniki in klopmi. Razredi so bili maloštevilni. Vsi učenci so po navadi imeli pouk skupaj. Učiteljice so bile furješte in so čez teden prebivale kar pri kateremu od domačinov. Ker so prihajale iz drugih krajev, niso poznale domačega narečja, zato je prihajalo tudi do nesporazumov z učenci.

Prišla je v vas poučevat nova mlada učiteljica, ki je komaj začela službovati. Povedati je potrebno, da na vasi niso imeli kopalnic in stranišč. Za te potrebe je bil ob kaluže kandot. Danes se temu reče stranišče na štrbunk. Učenci so bili navajeni, da med poukom ne razlagajo posebej učiteljici, da imajo za iti na stranišče, enostavno so vstali, šli k bližnjemu sosedu na kandot in se vrnili nazaj v klop. Učiteljica njihovih navad ni poznala, ker je bila nova. Eden izmed učencev je moral iti na stranišče, zato je vstal iz klopi in se napotil k vratom. Učiteljica je bila presenečena. Začudeno ga je vprašala, kam gre. Učenec je zamahnil z roko in dejal: »A nikamr, pridn vele.« Učenci so se temu odgovoru smejali, saj so vedeli, kaj je mislil učenec povedati. Učiteljici pa ni bilo nič jasno, ker ni razumela. Učiteljica je zahtevala učenčev odgovor, vendar učenec je v sili zapustil razred. Učiteljica je skozi okno gledala, kam se je učenec namenil in hkrati premišljevala pomen novih besed, ki jih je slišala. Videla je, da je učenec stekel kar čez pot na dvorišče k sosedu, naravnost v lesen kandot. Sedaj je učiteljica razumela pomen besed. Učenec se je vrnil nazaj v razred in nadaljeval s poukom.

Učilnica ni imela umivalnika, kajti v vasi ni bilo vodovoda. Wêdo so kalavale sz štjerne na štidjence in jo z gulidme nosili domov in tudi v šolo. Šola je imela uradni kandot pri prvemu sosedu. Marendo so učenci nosili od doma. Kakšno škwrjo kruha ali par orehov. V učilnici se zgodba nadaljuje. Bila je ura angleščine in učiteljica je imela navado, da takrat govori samo angleško. Nekdo je potrkal na vrata učilnice. Blizu vrat je sedel učenec po imenu Sergio, zato je učiteljica rekla na glas: »Sergio, open the door!« Sergio jo je nazaj vprašal: »Du jes?« Ona odgovori: »Yes!« In Sergio je odprl vrata. Na vratih se je pojavil zaščitnik, ki je nekaj potreboval učiteljico. Učiteljica je za nekaj trenutkov stopila ven iz razreda in se nato vrnila nazaj.

V to šolo je prihajala še ena učiteljica za italijanščino. Učenci so bili vedoželjni, zato so jo večkrat spraševali, kako se reče kakšni stvari v italijanščini. Nekega dne je tudi Tonček nekaj vprašal učiteljico. Njegov oče je bil mehanik in Tonček mu je rad pomagal, zato je poznal veliko avtomobilskih delov. Tonček vpraša: »Gospa učitelca, kaj vi znaste kaku se rêče po taljansko parafango?« Tisti učenci, ki so poznali pomen besede so planili v smeh. To je nekaj dogodkov, ki so se dogajali nekoč, nekateri bi se lahko dogajali tudi dandanes, kajti precej je furješteh učiteljic v šoli.

Slovarček:

batuda – makadam

furješta – ne domačinka ampak od drugod

kaluža – gnoj, gnojna jama

kandot – stranišče

Wêdo so kalavale sz štjerne – vodo so zajemali iz vodnjaka na studencu

nikamr – nikamor

pridn – pridem

vele – kmalu, takoj

štjerna – vodnjak

gulida – lasena ali aluminijasta plitva posoda z dvema ročajem za vodo ali mleko

škwrja – skorja

Du jes? – Kdo jaz?

zaščitnik – miličnik oz. danes policist

znaste kaku – veste kako

taljansko – italijansko

parafango – blatnik

Avtor besedila: Jakob Ivančič