Bila je deva. Živela je v skromni vasi. Njen uaća je želel, da bi se poročila.

Nekega dne jo je nagovoril: “Draga moja deva, kdaj te bom videl v poročni obleki? ”Deva odgovori: “Dragi moj uaća, nisem še našla pravega moža.” Uaća je razočarano odšel. Mati pa: “Ma kaj se zmeraj lamentaš?” Deva jezno odgovori: “Š’tufa sem vas!” Deva je šla. Ni se želela poročiti. Rada bi šla okoli sveta. Ampak ima famejo ki jih se šte’majo. Želijo si da bi deva imela famejo. Deva je te noči prespala v štali. Sanjalo se ji je, da se je poročila. Imela je svojo škine. Njen mož je bil šlevder, ampak je bil štman. Njen uaća je bil vesel. Videla se je tudi, ko je vrgla šopek v luft. Mislila je, da je to njena mrtva ura. Nabasali so devo in moža in sta se odpeljala. Sreča da ni videla nunca, saj bi se ji zmešalo. Živela sta v malnu. Deva se je zbudila. Srečna je bila, ker so bile to samo sanje.

Odbilo je poldne. Deva je vzela mantl in boršo ter odšla. Odločila se je, da bo raziskala svet in šele nato se bo poročila.

Avtorica besedila: Elena Mirković