Puno, puno led nazad je bla huda zima, burja je sofjala okul kantuna bajt. Lomlo je veje drviča.

Lisica je v svoji buži podtikala drviče, močno palla kamin inu meškolala palento. Tabot je začula, da nekdu tuče po prtonu.

„Kdo mi rompe po mojmu prtonu ob tej kasni uri ? “ je djala lisica.

„Jaz sem jež, šjora lisica,  uopri mi prosim prton, buodi dobra, ker bom te vani zmrznu in nus se mi je že zleju,“ je djal jež.

„Ne, ne in še ambot ne, če te spustim nuotr, me boš so pobodu,“ je djala lisica.

„Ne, ti promižem, da ne buom storu tega. Ne bom te šeku, le na gurkem bi rad bou,“ je jamru jež.

Lisica, ki je bla duobrega srca, mu je uoprla prton inu djala: “Tu buodi, za prtonom in da se ne biš ganu!“

Jež je obedil in se dau u kanton. Lisica je meškolala palento in jež se je, ko lisica guardala špargert malo pu malo ganu naoukrog po kažotu. Pa je pršu do kamina, lisica ga je tabot vidla in djala:“A ti nisem djala, da ne smeš ič van iz kantuna?“

„Ja, ja je reku jež,ma mi je pršu freškin, pesti me dej mal bol blizek kamina, niti znala ne boš da sem te, “ je cvilu jež.

„Ben pa dej al prid, sam ne hod bliz mene,“ je rjekla lisica.

Palenta je bla čuhana in je vonjala po čuhni. Lisica jo je hitla na pjat, vzela en paron,hitla še mal šuga. Jež je vse tu vonjal in enmalo je postu lačen. Masa počasi se je prizibu k mizi, čaku da mu bode lisica rekla, da pride južnat, pa nejč ni blo. Ben potli se ga je usmilla in mu djala: „Dej prit, prit anke ti kej puejest.“

Jež se ni stavu jest, lisica pa se ga je bala stavit, da je njebi pobuodu. Ko se je jež napunu štomak, se je naštimau v lisično poslo ino

zaspu. Enomalo se je odpuoču.

Ko se je zbedu, je djal lisici: “Čuješ ti lisica, midva bi lahko anke bla duobra prijatla. Ti boš lovla kakuši, jaz pa bom duoma čuhal in guardau bajto.“

Inu lisica, ki je mela puno ret straha je pestila, da jo je njo mala žval spelala na limance. In maj več ni spala v svoji posli in mela poln trebh. Nejč ni bla zvita ta lisica od ambot.

Avtor besedila: Alexander Maksimilijan Kocjančič

Ambuot je na vasi živu kmet, ki so mu pravli Tuone Karjola. To pa zatu, ker je jemu karjolo, ki je masa škripala, kadar jo je vuzu po klancu. Jemu je tudi ženu, ki so ji djali Baba s palentarjem, tu pa zatu, ker kadar je Tuone popu glaž vina več, je zela palantar in bužec Tone jih je fasau. Tuone je jemu anke enga sina, ki je biu masa len, ga je blo treba samo kojet, za nobeno rabu ni bou. Bužec Tuoni je jemu anke punu njiv in trt. Ker ni mogu več sam sega delat, leta so storla soje, od sina pe nejblo neč, in Tuone je močno teu met uni glaž vina pri marendi, je mogu najet muože, da bi mu pršli dat eno ruoko. Unga leta je tko neju hlapce, ni jih poznu, bli so od duzna kje. Buožec Tuone jih je poslu med trte, da bi ukopali. Šjora žjena – Tuonetova baba, jemla je šjora en tak lep firtoh, je tela bit ljepa baba, jim je njesla marendo, da bi ludi jeli. Prazn žaku ne stoji pokonc, to si znajo. Pa je pršu še Tuone vrč eno uko, kaj delajo hlapci. Pa tud, da ga uni zludej od žene vid v njivi in ne v kantini. Vidu je, da ljepo sede pod drvičem na hladnem in jejo marendo. Vidu je anke, da nč ni narjenga in jih je oštro nazjau. Mogu je se postavt kot uni ki nosi brgeše pred svojo babu. Taku da se zna kdo je ta glavni. Na veče je Tuone spet šel mal guardat, ako so kaj nardil in prašu enga hlapca, kdo je kaj postoru. Ta je bil len, ma pošten muož in mu je djal, da je Zorko masa priden. Ujutru je Tuone ustal in šou pogledat opet svoje muože v parede in mal cajta tko gledu in vidu, da je Jožek res masa priden in je svoje djelo duobro opravu. Pr večerje je Tuone pagal Zorko za njegovo djelo. Druga dva muožaa pa sta ostala z dugim nusem saj nista duobla nejč. Tuone je reku: Za pridne ruoke pride anke duobro plačilo.« Tko je je bla ta štorija od bozga Tuoneta, hlapcu in njegove babe. Tku me jo je pravu muoj nuono. On že zna, uon je beu ta Zorko. Inu zatu mi pravi, da je treba skuozi delat inu delat inu delat. Ako ne delaš neč, je to ena rovina.

Avtor besedila: Alexander Maksimilijan Kocjančič

An bot so se moji starši preselili iz mesta Koper v vas Potok, ki je blizu Svetega Antona. S susedi, ki živijo na drugi strani vale se dobro kontamo. Tej sosedi jemajo blago: krave, konje in kokuši. Vsaki dan pr njeh kupimo puno mleka za kafe in kakšen bot kupimo skuto ali sir, ki mi zelo pjažijo.

Zelo rad grem z mamo do njih, saj se mi zjutraj pase nadihati freškega zraka med potjo do tam. Vedno, ko pridemo do susedou moja mama ćokola z šinjoro Šperijo in šinjorom Frankotom, ki tam živita. Jaz pa nič ne zastopim, saj sosedi šrajajo po istrijansko. Rad jih poslušam, saj se vedno naučim kakšno novo besedo, ki je prej nisem znal. Med tem, ko čakam, da mama neha ćokolat se jegram s sosedovim brekom, ki je zelo miken in simpatiko. Ko mama končno neha čokolat grem z njo in šinjorom nalit mleko. Tam zelo vonja, saj je prostor v katerem točiš mleko čisto zraven štale v kateri je okoli dvajset krav. Sosedi imajo tudi konje, ki jih dosti krat vidim kako se pasejo na bližnjem travniku in uživajo. Ko mama natoči mleko v steklenice se pomalen odpravimo proti domu.

Med tem, ko tornamo vedno uprasam mamo za besede, ki sem jih slišal. Ko se vrnemo si mama naredi kavo in gre brati đurnal. Jaz pa si pripravim fritajo in si jo pojem. Nato grem na telefon za nekaj minut, da se mi uleze  hrana. Nato pa grem na racunalnik delat za šolo.

Zanimivo mi je, da se v Potoku še vedno puno šraja pu naše.

Avtor besedila: Saša Fabris

Mama mi je puvela eno štorjo, ud kar je bla mlada. Bivala je na vasi u Kurtah.

En dan so mogle jet moja mama, njena sestra in moja nona obračat seno na njivo. Vsaka je vzela svoje orodje, mama in teta grablje, nona vile. Peš so se odpravile iz Kort na Decimo (tako se reče, tam kjer je bila njiva). Hudile so ene pu ure in ku so pršle ten, so se najprej usele na travo in zakantale eno kanconeto. Ble so vre štufe, samo od hoje. Začele so grabit vse ud kraja in ku so pršle du pu njive, je začela nona kričt. Tekla je na krej in nam povela, da je vidla kačo. Nona se masa boji kač. Ben, delo so vsenako fnile in šle dmu. Skuhale so pašto sz šalšo in šle malo pučivt. Pupudan je pršu nonić sz dela dmu in so mu povele za kačo. Ma ni verval nč. Već ksno, ženan ni dalo mira in so tle še jet pobrat biži, da ne bo masa trd. Nazat so se odpravle in šle peš na drugo njivo, u Grivn. Ala, nas je blo treba hodt. Za prić u njivo si šu čez celo vas do britufa ino ponjr še čez bošk. Vse tri so hodile, vsaka s svojim košićon in ćakulale celo pot. Ta dan je blo gorko in sonce je še masa žgalo. Niso rivale še prić nanka du biža, ku je nona nazt začela kričat in skakat. In ponjer so vse tri vidle eno kačo, ki je pala sz uljke, dve ki so šle sz potke direktno v biži in ene dve na zidiće nad njivo. Ma za umret od straha. Vse tri so se žvelto ubrnile in šle dmu. Ku so pršle dmu, jih je uprašal nonić, da ke je ta biži, ki je vidu prazne košiće. Povele so mu štorjo o kačah, ma jim ni verval, da ki on ne vidi maj nobene kače. Ja, se zna da ne, ki on gre zmeraj s frezo in use vojdejo, ki ga čujejo ud delč.

E ja, tri babe pr hiše je hudić, bužc jez, je na kraje reku moj nonić.

Avtorica besedila: Sara Prodan

Jes vam bom povela eno štorjo vd moje pranone Valerije.

Moja pranona je vele mikina, ku je mela 12 let hodila tri bote na čjedn siz Črni Kala u Trst z uoslm. Uosu se je klicu Šperjo. V Trst je nesla šinjoran mleko in meso. Ni blo važno kašno vreme je blo, al dež, sunce al je melo, uona je šla senako. Od duma je šla vre zguda, da je prišla zguda h šinjoram in da so lahko pile kafe siz frišnim mlekn.

S tem uoslom je mela dosti štorij. Šperjo je bil trmast ku vrag. Kšn bot ni tel jt ne nazaj ne naprej. In uona se je jezila nanjga: ”Ale Šperjo, homo. Nas čakajo šinjora Maria inu Gina. Dej bomo ksni.”

En dan se je nčko naenbot ustavu, je dvignu prve noge gor in jo je prehitu siz uosla. Je pala direkt nutri u fasau. Je bla sa mokra in mazana. In ku je pala se je anka mleko razlilo. Je vse steklu u fasau. In kaj je tela,  je mogla tornat nazaj domu, ki ni mela kej nest v Trst. E ja, uni dan so šinjore pile kafe brez mleka. Ben, tašnih štorij je blu dosti. Ma senako je blo lepo tabot.

Avtorica besedila in fotografije: Nina Godnič

Ambot je bivala pr Bužarjeh ana pupa. Bla je mikena en puno suha. Zjutro je mogla zgudaj stat in gnat na pašo rkravo. Ma ta krava je ni ubugala prav neč. Ambot ji je ujdla na njivo kamor je raso trofojin. Trofojina frišnega krave ne smejo jist zatu, ki jih napihne, en pole krapajo. Dobro, da je pršo žvelto veterinarjo en rješo kravo.

Slovarček narečnih izrazov:

ambot = nekoč

pupa = deklica

trofojin = detelja

krapajo = poginejo

Zapis po pripovedovanju none Vlaste: Neža Starc

Ko je bil moj nonić Vinko še živ, sen šu sez njin s traktorjon in cisterno po vodo v Rokavo. Sćep sez vodo smo ulovile anka ribe, ki niso bile taku mikine. Pršle smo damu s puno vode in malo rib. Vse sćep smo zlile v rezervar od vode in pole smo jaz in moja strnična te ribe hranle sez krehon. Je blo prav lepo. Te ribe so anka zrasle tan nutre in mi smo jih hodile gledat kaku plavajo, rasajo in jih hranle vsake bot.

Pr mojga nonjća so imele anka zajce in kakuše. Zajce sen božal, pero se niso doste pestili, saj niso ble navajane. Tu niso ble uni zajci, ki se jih jima za doma za božanje, tu so ble zajce, ki so finile v lonce. Mi je blo malo tažko zanje zatu, pero ko sen jih jel, so me ble dobre.

Moj nonić je šrajal anka po domaće, zatu anka jaz poznan kašno stvar po domaće, pero ne doste. Ko sen vidu kaj se vademo, sen se spuno nanj kako je von govoro.

Avtor besedila: Miha Pečar

Moja familja je mišta. Tata je z vasi, a mama je za sosede forešta, ker je z mesta. Bem, bem samo da su se našli tabot 15 let nazad, da sem pršu lhko na svet.

Saki dan ista štorja. Nona šraja z mamo po domače: »Ala, šu prnesi mi padelo eno šparunge, da naredimo fritajo za marendo!« Mama prinese vse in nona pole spet proti mami: »A znaš, kje je una ŕjava štraca?« Mama pokima in ji prinese rjavo štraco. Nona se ji smeji:» Ma sen ti rekla ŕjavo!« »Pa sej to je rjava!«, reče mama. Pole pride tata in da noni rdečo štraco. Vsi se pogledamo in smejimo do suz. Eeee še se ni mama navadla po ištrijansko. Še zdaj ne zna ku ji nona reče: »Ta prvi dan,…« Vedno ji odgovori: »Ma kateri dan je to?« Pa vi znate?

Bem bem, nima veze du smo, od će smo in kam bomo šli, važno je, da se štemamo

mišta – mešana, familja – družina, forešta – tujka (ni iz vasi), bem – dobro, tabot – takrat, nazad – nazaj, pršu – prišel, lhko – lahko, štorja – zgodba, šraja – govori,         prnesi – prinesi, padelo – ponev, eno – in, šarunge – šparge, fritajo – jed z jajci, marendo – malico, pole – potem, una – tista, ŕjava – rdeča, štraca – cunja, sen – sem, suz – solz, navadla – navadil, ištijansko – istrsko narečje, du – kdo, će – kje, štemamo – imamo radi

Avtor besedila: Lan Legovič

Je bla enbot ena mati in je imela puno utruk. Vsh je štimala. Ni imela kaj jin dat jes eno jin je čjuhala palento. Je blo malo te palente. Lih za eno dobro pest, ti utruce pa lačne. Su sa uni veliki utruce gnjale ukulen matere eno kotla s palento in krčale, manjše otroke pa so hitavali stran, še posebej ta najmanjšega. Mati ni znala, kaku bi lahko dala anka ta mikinme utruke kaj za jes. Sa ja spunla. Ja pregradila vrata sis anen plohan, taku na počes, da sa ja dalo prit čes, ma sa ja moglo skočet. Ano ja rakla ten sojen utrokon: »Uni ki bo prvi pršo čes ploh, bo dobo največje kus palente!« Eno su sa zakadele ti taveliki utroce in poskakali vse ven čes ta ploh in čes vrata. Ja ostal samo ta miken votrok na tej strani ploha, ki ni revau skočet čes eno ki su ga anka ta većje hitavali na stran in nazot. Ni revau nanka bet žalosten ta miken, ki ga je vre mama poklicala in mi dala najvećje kus palente, dokler su ble ustale utroce veneh.

Avtorica besedila: Lea Jakomin

Zgodba se dogaja pred mnogimi leti, kmalu »po svobodi«, v eni od istrskih vasi. Tam kjer so še lisice nosile pošto in je do njih vodila le cesta narejena z batudo. Takrat so v večini vasi delovale manjše osnovne šole. To je bila praktično ena učilnica s tablo, kredo, gobo, pečjo na drva, obešalniki in klopmi. Razredi so bili maloštevilni. Vsi učenci so po navadi imeli pouk skupaj. Učiteljice so bile furješte in so čez teden prebivale kar pri kateremu od domačinov. Ker so prihajale iz drugih krajev, niso poznale domačega narečja, zato je prihajalo tudi do nesporazumov z učenci.

Prišla je v vas poučevat nova mlada učiteljica, ki je komaj začela službovati. Povedati je potrebno, da na vasi niso imeli kopalnic in stranišč. Za te potrebe je bil ob kaluže kandot. Danes se temu reče stranišče na štrbunk. Učenci so bili navajeni, da med poukom ne razlagajo posebej učiteljici, da imajo za iti na stranišče, enostavno so vstali, šli k bližnjemu sosedu na kandot in se vrnili nazaj v klop. Učiteljica njihovih navad ni poznala, ker je bila nova. Eden izmed učencev je moral iti na stranišče, zato je vstal iz klopi in se napotil k vratom. Učiteljica je bila presenečena. Začudeno ga je vprašala, kam gre. Učenec je zamahnil z roko in dejal: »A nikamr, pridn vele.« Učenci so se temu odgovoru smejali, saj so vedeli, kaj je mislil učenec povedati. Učiteljici pa ni bilo nič jasno, ker ni razumela. Učiteljica je zahtevala učenčev odgovor, vendar učenec je v sili zapustil razred. Učiteljica je skozi okno gledala, kam se je učenec namenil in hkrati premišljevala pomen novih besed, ki jih je slišala. Videla je, da je učenec stekel kar čez pot na dvorišče k sosedu, naravnost v lesen kandot. Sedaj je učiteljica razumela pomen besed. Učenec se je vrnil nazaj v razred in nadaljeval s poukom.

Učilnica ni imela umivalnika, kajti v vasi ni bilo vodovoda. Wêdo so kalavale sz štjerne na štidjence in jo z gulidme nosili domov in tudi v šolo. Šola je imela uradni kandot pri prvemu sosedu. Marendo so učenci nosili od doma. Kakšno škwrjo kruha ali par orehov. V učilnici se zgodba nadaljuje. Bila je ura angleščine in učiteljica je imela navado, da takrat govori samo angleško. Nekdo je potrkal na vrata učilnice. Blizu vrat je sedel učenec po imenu Sergio, zato je učiteljica rekla na glas: »Sergio, open the door!« Sergio jo je nazaj vprašal: »Du jes?« Ona odgovori: »Yes!« In Sergio je odprl vrata. Na vratih se je pojavil zaščitnik, ki je nekaj potreboval učiteljico. Učiteljica je za nekaj trenutkov stopila ven iz razreda in se nato vrnila nazaj.

V to šolo je prihajala še ena učiteljica za italijanščino. Učenci so bili vedoželjni, zato so jo večkrat spraševali, kako se reče kakšni stvari v italijanščini. Nekega dne je tudi Tonček nekaj vprašal učiteljico. Njegov oče je bil mehanik in Tonček mu je rad pomagal, zato je poznal veliko avtomobilskih delov. Tonček vpraša: »Gospa učitelca, kaj vi znaste kaku se rêče po taljansko parafango?« Tisti učenci, ki so poznali pomen besede so planili v smeh. To je nekaj dogodkov, ki so se dogajali nekoč, nekateri bi se lahko dogajali tudi dandanes, kajti precej je furješteh učiteljic v šoli.

Slovarček:

batuda – makadam

furješta – ne domačinka ampak od drugod

kaluža – gnoj, gnojna jama

kandot – stranišče

Wêdo so kalavale sz štjerne – vodo so zajemali iz vodnjaka na studencu

nikamr – nikamor

pridn – pridem

vele – kmalu, takoj

štjerna – vodnjak

gulida – lasena ali aluminijasta plitva posoda z dvema ročajem za vodo ali mleko

škwrja – skorja

Du jes? – Kdo jaz?

zaščitnik – miličnik oz. danes policist

znaste kaku – veste kako

taljansko – italijansko

parafango – blatnik

Avtor besedila: Jakob Ivančič

Tri leta nazad sen se jes spunu, da bi jmu enega mikinega brekčiča. Ku nisen dau mira moji noni, se je štufala in mi je kupla enega mikinega črnega brekča. Ta brekč je biu taku lep, da smu ga usi mčkali pu rukah. Temu brekču je blu treba dat anka ime. Moja teta se je spunla, da bi se lahko klicau Beam. Tu njegovo ime znači žarek sreče. Vsake tolko nam je naredu kako dišpeto. Kadaj je šu u šišo se je prvo uscau na tepih od veselja. Noni so se ricali lasi, ker je mogla za nim pucat. Kuker je vidu, da so vrata od portona odprta, je vujdu. Pero se nismo maj mogli jezit nanj, ker je taku lep. Zdej vam bom povedau še eno štorjo. Kome jema ta brekič dugo in gosto dlako, ga je treba vsake tolku anke skopat.

Inšoma, moja nona ga je primla in odnesla u kopalnico. Odprla je vodo in ku je tela zmočit psa, se je ta scuknu in zbežu. Nona je bila cela mokra, anke kuhinja in kopalnica. Pole je morau prit na pomoč anke nono, da ga je primu in smo tega brekča lahko skopali. Od veselja je brekič steku vun in se začeu valjat po vrte. Zdaj jma vre tri leta in je še zmeraj birikin. Pero ga jmamo močno radi.

Avtor besedila in fotografije: Denis Kodelja