Mama mi je puvela eno štorjo, ud kar je bla mlada. Bivala je na vasi u Kurtah.

En dan so mogle jet moja mama, njena sestra in moja nona obračat seno na njivo. Vsaka je vzela svoje orodje, mama in teta grablje, nona vile. Peš so se odpravile iz Kort na Decimo (tako se reče, tam kjer je bila njiva). Hudile so ene pu ure in ku so pršle ten, so se najprej usele na travo in zakantale eno kanconeto. Ble so vre štufe, samo od hoje. Začele so grabit vse ud kraja in ku so pršle du pu njive, je začela nona kričt. Tekla je na krej in nam povela, da je vidla kačo. Nona se masa boji kač. Ben, delo so vsenako fnile in šle dmu. Skuhale so pašto sz šalšo in šle malo pučivt. Pupudan je pršu nonić sz dela dmu in so mu povele za kačo. Ma ni verval nč. Već ksno, ženan ni dalo mira in so tle še jet pobrat biži, da ne bo masa trd. Nazat so se odpravle in šle peš na drugo njivo, u Grivn. Ala, nas je blo treba hodt. Za prić u njivo si šu čez celo vas do britufa ino ponjr še čez bošk. Vse tri so hodile, vsaka s svojim košićon in ćakulale celo pot. Ta dan je blo gorko in sonce je še masa žgalo. Niso rivale še prić nanka du biža, ku je nona nazt začela kričat in skakat. In ponjer so vse tri vidle eno kačo, ki je pala sz uljke, dve ki so šle sz potke direktno v biži in ene dve na zidiće nad njivo. Ma za umret od straha. Vse tri so se žvelto ubrnile in šle dmu. Ku so pršle dmu, jih je uprašal nonić, da ke je ta biži, ki je vidu prazne košiće. Povele so mu štorjo o kačah, ma jim ni verval, da ki on ne vidi maj nobene kače. Ja, se zna da ne, ki on gre zmeraj s frezo in use vojdejo, ki ga čujejo ud delč.

E ja, tri babe pr hiše je hudić, bužc jez, je na kraje reku moj nonić.

Avtorica besedila: Sara Prodan