Moja familja je mišta. Tata je z vasi, a mama je za sosede forešta, ker je z mesta. Bem, bem samo da su se našli tabot 15 let nazad, da sem pršu lhko na svet.

Saki dan ista štorja. Nona šraja z mamo po domače: »Ala, šu prnesi mi padelo eno šparunge, da naredimo fritajo za marendo!« Mama prinese vse in nona pole spet proti mami: »A znaš, kje je una ŕjava štraca?« Mama pokima in ji prinese rjavo štraco. Nona se ji smeji:» Ma sen ti rekla ŕjavo!« »Pa sej to je rjava!«, reče mama. Pole pride tata in da noni rdečo štraco. Vsi se pogledamo in smejimo do suz. Eeee še se ni mama navadla po ištrijansko. Še zdaj ne zna ku ji nona reče: »Ta prvi dan,…« Vedno ji odgovori: »Ma kateri dan je to?« Pa vi znate?

Bem bem, nima veze du smo, od će smo in kam bomo šli, važno je, da se štemamo

mišta – mešana, familja – družina, forešta – tujka (ni iz vasi), bem – dobro, tabot – takrat, nazad – nazaj, pršu – prišel, lhko – lahko, štorja – zgodba, šraja – govori,         prnesi – prinesi, padelo – ponev, eno – in, šarunge – šparge, fritajo – jed z jajci, marendo – malico, pole – potem, una – tista, ŕjava – rdeča, štraca – cunja, sen – sem, suz – solz, navadla – navadil, ištijansko – istrsko narečje, du – kdo, će – kje, štemamo – imamo radi

Avtor besedila: Lan Legovič

Je bla enbot ena mati in je imela puno utruk. Vsh je štimala. Ni imela kaj jin dat jes eno jin je čjuhala palento. Je blo malo te palente. Lih za eno dobro pest, ti utruce pa lačne. Su sa uni veliki utruce gnjale ukulen matere eno kotla s palento in krčale, manjše otroke pa so hitavali stran, še posebej ta najmanjšega. Mati ni znala, kaku bi lahko dala anka ta mikinme utruke kaj za jes. Sa ja spunla. Ja pregradila vrata sis anen plohan, taku na počes, da sa ja dalo prit čes, ma sa ja moglo skočet. Ano ja rakla ten sojen utrokon: »Uni ki bo prvi pršo čes ploh, bo dobo največje kus palente!« Eno su sa zakadele ti taveliki utroce in poskakali vse ven čes ta ploh in čes vrata. Ja ostal samo ta miken votrok na tej strani ploha, ki ni revau skočet čes eno ki su ga anka ta većje hitavali na stran in nazot. Ni revau nanka bet žalosten ta miken, ki ga je vre mama poklicala in mi dala najvećje kus palente, dokler su ble ustale utroce veneh.

Avtorica besedila: Lea Jakomin