En bot je u vasi umrl en star moš. Ta moš ni jemu utruk in nanka žene. Temi človeki je blo treba držat vejo, zatu so se vaščani odločli, da jo bojo držali Bepić in Vanić. Držat vejo će reć, da se mrliča čuva do pogreba, dva dan inu dve nući.

Bepić in Vanić su se napravli, so si prnesli karte, vino, za jes in so čuvali tega mrliča. So jeli, igrali briškolo in pili in so hmali spili vso vino. Je reku Bepić: “Vanić čuj. Ni več vina. Ne biš šu po eno kjanto h tebe dumu?” “Ma kaj vre smo spili vse. Ben gren jeskat. Priden vele,” je reku Vanić in je šu. Bepić pa, ki jih je znau napalit, mu je naredu en škerco. Mrliča je vzeu iz banke in ga posedu na karego. Mu je dau na glavo klabuk, da je zgledalo, ku da spi. On invece se je ulegu u banko in čakau, da Vanić pride nazaj. Hmali je pršu Vanić s kjanto vina. Se je useu za mizo in reku: “Bepo ćeš pet?”. Ma Bepo ni reku neč, zatu je prašau: “Bepo, kaj si zespeu?”. Ma še zmeron neč in ga je spet prašau:”Bepo češ pet al kaj?”. In se iz banke oglasi: “Dej mene, ku neće von.” Vanić je skoču gor, spestu kjanto netla in zbežau ven ku šajeta. Bepić se je smejau in trba se smija še zdej.

Zgodbo mi je povedala moja nona Gracijela iz Ankarana in njej jo je povedal njen oče Mirko, ki je rad pripovedoval zgodbice iz njegove rojstne vasi Marezige.

Avtor besedila: Luka Hrnić