Kmet Bepi se je odločil, da bo odprl oštarijo. Pr Bepija se je klicala. Ta oštarija je bla zmeron puna. Hrana pa je bla zmeron masa dobra.

Već cajta, ki je pasalo, već njih je govorilo o oštariji od Bepića vele gor do bele Ljubljane.  Ten je živu en masa znan inu fin šjor, ki so mu rekli šef. Ma uon ni bil šef od fabrike ampak je bil chef od kužine. Klical se je Tomaž Kovač. Ko je čul, da se pri Bepiju dobro je, se je žvelto odpravil u Istro, da bi anka uon poćusil.

“Pa poglejmo to gostilno, če je res tako dobra, kot pravijo,“ je reku.

Prišu je u oštarijo od Bepića, se usedel na karego za mizo in počakal.

“ Buhdej!“ ga je pozdravil Bepi.“ Kaj biste teli pojest?“ ga je vprašal.“ No, postrezite mi to, kar hiša ponuja,“ je rekel chef Kovač.

Bepi je v kužini mel že vse pronto. V loncu je segrel ulje od ulk, dodal taco sz česnom,  ponjer pa še kamper, korenje in mlad formatuon. Zalil je z vodo, posolu in dodal anka malo peverja. Ponjer je hitu nutre anka an pomidor. Na kraji je hitu nutre še ćuhan fežu inu par klobas. Ker kur ki rečejo naši nonoti, mineštra ne rata dobra če v njo ne stopi prasc. Vzel je karčulj in dal mineštro u pjat, ki ga je nesu chefu Tomažu.

Ko je ta poćusil, kar mu je Bepi ponudu, je bil masa kontent in je uprašau:“ Kaj pa je tole za ena fantastična jed?“ Bepić se je posmejal in mu je reku:“ Ma kaj niste še maj jeli ištrijanskih bobićev?“

Avtor besedila: Martin Tavčar