Moja nona se je nekega poletnega dne odpravila nazaj domu s Trsta.

Hudila je in hudila in je bla prou vre trudna. Ku je pršla du meje, je bla žejna inu lačna, ma je mogla sanako čakat. Gorko je blo ino vode je vre zmankalo. Nona je pensala in pensala kaj narest, ki je bla res štufa in ni vidla ure za it domu, ma njena muša je bla stara in bušca in ni mogla napret.

Se na en bot je pasala ena šinjora z mlado in hitro mušo. Noni su se zasvetle uke in je začela pensat kaj bi l’hko n’rdila … Šinjora se je z mušo ustavla pod urjhn (orenom) in pučivala. Nardila je ćimin in tabot je moja nona stekla do muše in jih zaminjala.

Ma je bla kuntenta, ta muša je tekla in bla hitra.  San’anbot je bla vre v Bertokih in eni bubce so jo začeli čudno gledt.

Nona je znala, kaj je n’rdila, zatu je hitjela, da bi pršla čimprej domu v Sv. Anton. Ma je blu še deleč.  Bubci su začeli teć pruti njej in kričt, da ku je ta muša njena. Seveda ni bla, zatu je hitjela in se skrila pr Rižane, da je nebi ujeli.

Mušo je pistila ten in tekla sama napret.

Kadar je pršla domu, jih je čula ud mame, ki je bla brez muše. In kaj zdej reć: »Mama, jaz bin pršla siz mušo, ma je krepala.«

… No, čez nekaj dni se ja ta nesrečna muša vendarle vrnila domov J

Avtorica besedila: Tina Frankovič