Moja nona oz. babica je imela kar pestro mladost. Rodila se je v Marčenegli, v hrvaški Istri. Tam je živel tudi moj nono oz. dedek. Že pri štirih letih ji je umrla mama, pri šestih pa je morala v rejo, ker niso imeli dovolj hrane, da bi prehranili 7 sester. Šla je k svoji teti, sestri njenega očeta, da bi tam živela. Pogrešala je svojo družino, a vendar se je tudi tam imela lepo. Ta kraj so bili Juričići v bližini Buzeta. Tam je tudi hodila v šolo. Nekega dne, ko naj bi na urniku imeli glasbeno umetnost, se je eden izmed njenih sošolcev prikradel izza hrbet učiteljici in jo oponašal. Moja nona se še danes tega spominja: »Naša maještra je zmeron kader je kantala, dajala jezik uen, pej je pršu en pupić jn je delal prou taku ku uona. Ma mi smo se masa smj’ali.« Ta pupić, njen sošolec, je kasneje postal eden najpomembnejših zagrebških dirigentov.

Povedala mi je tudi zgodbo o malem kozličku: »Jst en muoja teta smo šli anbot pu odo. Z nami je šou anka en mikin kuzlić. Jst ino teta smuo šrajale, dunjer nismo prišle du aniga drvesa, ki je raslo pustrani. Tn smuo vidle tega kuzlića, kaku je tel jt na tu drvo. Teko je guer na tu drvo, dunjar ni pršu hmalin du vrha. Ponjer ni muogu već, pa se je ubrnu jn teku nazt duol. Tu je delal masa puno cajta, ma nan je blo lipu, ker je blu smešno za gledat.«

»Jst sn vre pr duanajstih ljetih plela kite muoji teti jn prala, huodla pu odo 1 kilometer ća … Ma en dan, ku sn vre bla mal već velika, me je muoja teta, kur vsak dan, puslala pu odo. Je blo zgodej zjutro jn meni se ni dalo jt. Pej sn prvi bot rekla muoji teti Mariji: »Ne bon šla.« Ponjer sn vidla, da je Marija žalostna pej sn ji rekla, da bon senako šla. Pej mi je rekla teta Marija: »Uotrok muoj, jst sn znala, da anka ku ti rećeš da ne, ćeš poć.« Taku sn se anka jst raznež’la,« pravi moja nona. Potem, ko je bila že odrasla, je šla v Zagreb študirat pravo. Potem se je zaposlila na sodišču v Buzetu, kjer je pisala razne sodne obtožbe, zapise v katastrsko knjigo …

»Tn je bil anka adin suodnik, ki mi je povedal, kdaj so ribe duobre. Je reku, da je vsaka riba dubra, samo da je svježa,« se spominja. Pri 24 letih se je potem poročila z mojim nonotom, se zaposlila na Vrhovnem sodišču na Reki in tu se konča tale zgodba o nonini mladosti.

Avtorica besedila: Neža Rupnik