Jes vam bom povela eno štorjo vd moje pranone Valerije.

Moja pranona je vele mikina, ku je mela 12 let hodila tri bote na čjedn siz Črni Kala u Trst z uoslm. Uosu se je klicu Šperjo. V Trst je nesla šinjoran mleko in meso. Ni blo važno kašno vreme je blo, al dež, sunce al je melo, uona je šla senako. Od duma je šla vre zguda, da je prišla zguda h šinjoram in da so lahko pile kafe siz frišnim mlekn.

S tem uoslom je mela dosti štorij. Šperjo je bil trmast ku vrag. Kšn bot ni tel jt ne nazaj ne naprej. In uona se je jezila nanjga: ”Ale Šperjo, homo. Nas čakajo šinjora Maria inu Gina. Dej bomo ksni.”

En dan se je nčko naenbot ustavu, je dvignu prve noge gor in jo je prehitu siz uosla. Je pala direkt nutri u fasau. Je bla sa mokra in mazana. In ku je pala se je anka mleko razlilo. Je vse steklu u fasau. In kaj je tela,  je mogla tornat nazaj domu, ki ni mela kej nest v Trst. E ja, uni dan so šinjore pile kafe brez mleka. Ben, tašnih štorij je blu dosti. Ma senako je blo lepo tabot.

Avtorica besedila in fotografije: Nina Godnič