Ko je bil moj nonić Vinko še živ, sen šu sez njin s traktorjon in cisterno po vodo v Rokavo. Sćep sez vodo smo ulovile anka ribe, ki niso bile taku mikine. Pršle smo damu s puno vode in malo rib. Vse sćep smo zlile v rezervar od vode in pole smo jaz in moja strnična te ribe hranle sez krehon. Je blo prav lepo. Te ribe so anka zrasle tan nutre in mi smo jih hodile gledat kaku plavajo, rasajo in jih hranle vsake bot.

Pr mojga nonjća so imele anka zajce in kakuše. Zajce sen božal, pero se niso doste pestili, saj niso ble navajane. Tu niso ble uni zajci, ki se jih jima za doma za božanje, tu so ble zajce, ki so finile v lonce. Mi je blo malo tažko zanje zatu, pero ko sen jih jel, so me ble dobre.

Moj nonić je šrajal anka po domaće, zatu anka jaz poznan kašno stvar po domaće, pero ne doste. Ko sen vidu kaj se vademo, sen se spuno nanj kako je von govoro.

Avtor besedila: Miha Pečar