Štorje od ambot

Moj biž nono je šou s strniči kuosit sez ročno kuoso. Ko so finili djelo jih je čakalo kosilo. Na sredi mize so imeli eno veliko lončeno terino in vsi so jeli iz nje. Eden je bil požrešen in je pojedel vse najbuljše in ko je pojel ta bulšje je tarino primil z obemi rokami in jo obrnu, da bi pojedu tudi tisto kar je bilo na drugi strani terine in je pripadalo drugim. Nasmeju se je in rjeku: «Taku se svet vrti«. Nonotov papa pa je vzel terino in mu jo rezbu na glavi in je reku: »Tako pa strela udari«.

Dreček je prišel domov iz gostilne pri Činčinu. Po krajšnici pr bužona je hodil in veje so se migale v vetru. On je mislil, da ga lovijo štrige. Padel je in se zapletal med veje. Ker ga dugo cejta ni blo damov so so ga šli njegovi domač jskat. Nejdli so ga nejovi brati. Ku so ga vidli je povjeu, da je pou zatu, ker so ga lovile štrige. Drugi dan so šli videt kje so te štrige in namjesto štrig su nejdli en velik drev.

Moj bižnono Mario se je hodu uočit za žnidarja v Koper in je bil vasi edini, ki je imel bičikleto. Zjutraj je šel v Koper, za kosli je prišel domov in po kosliu je šel nazej v Koper. Da se je lako učil za žnidarja, je njegov papa kot plačilo vsak teden nesu eno kakuš namesto šoldov. Ambt so mogli vajnci plačt gospodarja, da jih je nauoču meštjerja.

Moja bižnona Angelina in njena prijateljica so hodile iz Gažona dielat v fabriko rib Anpeleia v Izoli. Uona in njene prijateljice so hodile djelat bose po blatu in ko so prišle v Izolo blizek fabrike so si v patuoke umile noge. Da so bile bile ljpe in čiste. Puole so si obule cavate, da so šle čiste v fabriko.

Ko je bila muja nona mlada (pri 15 tih) so nosile žene in mlade pupe de kontrabando cigarete v Trst. Vse okoli pasu so si dale cigarete in so šle peš čez mejo. Ko so pršle u Milje so šle za en grm, da jih noben ne bi vidu.  Vse cigarete so zbrale in dale v eno boršo. To so nesle pruodat v bitego.

Moja nona Neva je hodila na šulo v Prade. Za uro od marende so šli vsi v vrsto. Eno so ti dajali kruh, marmelato inšoma vse kar je blo. Vprašala je, če lahko dobi puonto od kruha. Eno ji je ni dala. Za njo je prišla njena sošolka Milena. Njena mama je bila iz štajrske in je doma govorila v slovenščini. Vprašala jih je če lahko dobi krajček kruha in ga je dobila. A ona, ki je vprašala za enko stvar, je nji dobila.

Moja nona Neva je jimela anega učitelja. Kakšen bot je mogu iti iz razreda. Takrat je reuku “Ti Slavko boš pazil na red v razredu. “Slavko, največji kažiništa v razredu, je vzel veliko leseno ravnilo in če so se samo premaknili, jih je vele ušlatu.

Avtorica besedila: Zara Biloslavo