Povedala vam bom dve zgodbi, prva zgodba je zgodba mojega dedka, ki se je rodil v Borštu pri Marezigah. Drugo zgodbo pa mi je povedal moj tata Lorenco.

1. ZGODBA

An bot, ku je bil moj nono še uotrok, to je bilo še pod Lahi med vojno, so imeli samo eno kuozo, ki jim je dajala mleko.

Njegova mati nona Juca, od muoje mame nona, je hudila veliko okoli. Hudila je z mušo in jerbasom po Istri. Pasala je veliko hiš, da je nabrala jajca. Nosila jih je na plac v Trst in jih prodala. V zameno je kupila žajfo, glavnike in drugo blago, kar je nosila nazaj u Istro, da je plačala jajca. Malo je bila doma, čeprav je podpirala štiri vogale hiše. Otroci so bili doma. Veliki so skrbeli za male, kuhali in prali.

Moj nonić je bil najmlajši. Bil je sedmi živi otrok od trinajstih rojenih. Pasel je edino kozo, ki so jo imeli v štali.

En dan jo je peljal na korone, kamur so rastle uolke. Tam je bila dobra trava. Igral se je s šocjoti iz vasi tam zraven. Metali so kamenčke in  rezali palice z nožičem. Na kozu je pozabil. Koza je pojedla vso travo okoli uolke. Ker je bila še lačna je skočila na spodnjo korono. Ma štrik je bil prekratek. Ko je nonić pršu do nje, je bila že v nebesih. Nekaj časa so bili brez mleka.

KOMENTAR K ZGODBI:  to so resnični dogodki, to je resnična zgodba. Mama mojega dedka nona Juca (Marija Bržan) se je rodila leta 1897, moj dedek pa 1935, živeli so v Borštu pri Marezigah.

2. ZGODBA

Nonić od mojega papa se spune še ene štorije.

Ku je bil miken je slišau štorijo, kaku je en barvinc ustavil dva vola. Ben štorja se začne taku. En dan je šel mladi Jožič peljal vole v Bošk, kjer je njegou papa sekal brin za delat trapo. Do un bot je woča naložu vuz, je mali Jožič mirkal vole na čistini. Un cait mu je v brgeše pršu en barvinc. Ko mu je woča reku: »Alo homo dame«, je Jožič reku volum: »Ala homu« in so šle proti dame. Bogi barvinc. Se je tako ustraše, da je malega Jožiča ugriznil za lulič. Jožič je zakriču: »uh« in voli so se ustavli. Tako je en barvinc (mravlja) ustavil dva vola.

Avtorica besedila: Mojca Olenik