Nekoč je živela pupa po imenu Zala, ki je cele dneve samo čjuhala, peglala, ćistila škure … Magari, da bi jo mati spustila ven. Ni ji neč dovolila. Odzunaj se jegrajo otroci, ona pa mora peglati štrace in bargeše. Nanka da si bi vzela fraj malo, da se spočije, nanka to ne. Vsaki dan ji je mati pripravila delo. Mati pa je bila cel dan fraj in se gledala v špegel, kako je lepa, ma ni bila neć kaj posebnega. Mati se je en večer odpravila ven z pupićem. Ma to se ni zgodilo en bot. Pripeljala ga je domov in skupaj bivala z Zalo. Ma ta pupić ne vem, kaj je videl na njej. Onadva vsake večere hodila ven, Zala pa vsaki dan čuhala kosilo in večerjo ter hodila vsake 2 ure v njivo in v štalo. En dan pa je zakričala in primla lonce ter zaropotala po mizi: »DIO DI BUH!  Jaz cele dneve samo ćuham, pobiram radič.« Dovolj je imela tega, dvignila roke in se vsedla na kavč ter končala. Mati jo je samo gledala, pupić pa še bolj, saj mu je mati povedala, kako lepo doma opravlja dela ter da je zelo pridna bambola. Od sedaj oni ćuhajo, zanjo peglajo štrace, hodijo v štale cele dneve do nuči, magari, da bi sami to naredili, ne. Zala je komandirala, ona je bila od sedaj kraljica, oni pa služabniki. Zdaj se ni gledala več v ogledalo, saj ni mela niti časa za dihat. Od zdej je ona ležala na kavču in pu malo učila. Za školo so imeli malo šoldou, zato so mogli prodajat v mestu jajca, mleko od krave in maslo. Ko si je mama hotela vzeti odmor za počitek ob peglanju in napornemu delu,  ji ni dovolila, saj je do zdaj samo lenarla na kauču s pupićem, ampak tudi on je zdaj pomagal pri delu. Do danes Zala hodi cele večere ven ter se igra zunaj briškolo z njenimi pupami. Sedaj je ona prava kraljica doma.

Avtorica besedila: Tia Martinuč