Govore slovenske Istre med prvimi preučeval poljski dialektolog Mieczysław Małecki. Rezultate svojih raziskav je objavil leta 1930 v knjigi Przegląd słowiańskich gwar Istrji. Slovensko istrsko narečje je razdelil na južni ali pomjanski tip narečja in na severni ali dekanski tip narečja (Małecki, 2002,¹ 66–67).

Leto kasneje je slovenski dialektolog Fran Ramovš objavil Dialektološko karto slovenskega jezika in istrski dialekt razdelil na šavrinski in brkinski »dialekt«² (Ramovš, 1931, 28). Leta 1935 je objavil tudi Historično gramatiko slovenskega jezika VII, v kateri je istrske govore razdelil na severni ali brkinski »dialekt« in na jugozahodni ali šavrinski »dialekt«.

Hrvaški dialektolog Josip Ribarić je v svojem delu Razmeštaj južnoslovenskih dijalekata na polotoku Istri Slovence v Istri razdelil na Brkine, Kraševce in Šavrine ter ugotavljal, da se govor Šavrinov bistveno razlikuje od govora Kraševcev in Brkinov (Ribarić, 2002, 28).

Tine Logar, največji slovenski narečjeslovec, je dognanja v zvezi s slovenskimi narečnimi govori oblikoval med terenskimi dialektološkimi raziskovanji, ki jim je posvetil vse svoje življenje. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je po vprašalnici za Slovenski lingvistični atlas (SLA) raziskoval tudi v naslednjih krajih slovenske Istre: Osp (leta 1957), Dekani (leta 1955)³, Prešnica (leta 1956)⁴, Kubed (leta 1952), Podgorje (leta 1956), Korte (leta 1957), Krkavče (leta 1957), Pomjan (leta 1957), Lopar (leta 1958), Trebeše (leta 1957), Sočerga (leta 1956), Rakitovec (leta 1956). Govor vasi Plavje je leta 1983 raziskovala Logarjeva študentka Ksenija Ferluga (SLA 1.1, 2011, 16–20).

Istrskoslovenske narečne besede so poleg Logarja zapisovali in preučevali (predvsem etimološko) tudi Goran Filipi, Franco Crevatin in Rada Cossutta. Goran Filipi je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v 21 krajih slovenske Istre zbiral izraze za ornitonime, ki so bili leta 1993 objavljeni v knjigi Lexicon ornitologicum Histriae (Ornitološki slovar slovenske Istre).

¹ Ponatis iz leta 2002.
² Ramovševa oznaka.
³ Za SLA je v Dekanih leta 1976 raziskovala tudi Mirjam Ostrouška (SLA 1.1, 2011, 18).
⁴ Za SLA je v Prešnici leta 1978 raziskovala tudi Sonja Poles (SLA 1.1, 2011, 18).

V istem desetletju je začel nastajati Slovenski dialektološki leksikalni atlas slovenske Istre (prvi del je izšel leta 2005, drugi pa leta 2006) avtorjev Franca Crevatina in Rade Cossutta z aktivnim sodelovanjem študentk Visoke šole za tolmače in prevajalce Univerze v Trstu (SDLA – SI I, 2005). Dialektološka atlasa prinašata narečne izraze za 740 pojmov v 21 raziskovalnih točkah slovenske Istre (SDLA – SI II, 2006). V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je Rada Cossutta v slovenski Istri za namene svoje doktorske disertacije zbirala tudi poljedelsko in vinogradniško terminologijo, ki jo je objavila leta 2002 v knjigi Poljedelsko in vinogradniško izrazje v Slovenski Istri. Istrskim frazemom se posveča Karin Marc, ki je leta 2014 objavila knjigo Jezikovna podoba slovenske Istre. Kulturna semantika slikovitega v slovenskoistrskem narečju.

V zadnjih sedmih letih je Suzana Todorović, dialektologinja mlajše generacije, intenzivno preučevala sodobno narečno stanje v slovenskem delu Istre ter vseskozi izpolnjevala svojo namero čim bolj objektivno in podrobno natančno podati sodobno narečno podobo slovenskega dela Istre. V omenjenem obdobju je samostojno opravila preko triindvajset dialektoloških raziskav v različnih istrskih krajih (Krkavče, Boršt, Nova vas nad Dragonjo, Padna, Sveti Peter, Dragonja, Sečovlje, Strunjan, Tinjan, Koper, Izola, Piran, Dekani, Hrvatini, Škofije, Bertoki, Puče, Sveti Anton, Šared, Buje, Milje in Pomjan) in zbrala zelo obsežno narečno gradivo, v enaki meri zanimivo in pomembno za slovensko, slovansko in romansko jezikoslovje. Bogat narečni korpus, ki obsega okoli 50.000 narečnih izrazov, in številne narečne pripovedi, je pridobila od dandanes že redkih narečnih govorcev. Med raziskavami je Todorovićeva vseskozi pozorna na pripovedi informatorjev, ki zrcalijo njihovo dojemanje svojega jezika in jezika drugače govorečih Istranov. Do sedaj je objavila več monografij, v katerih prikazuje istrsko narečno stvarnost, in sicer  Narečno besedje piranskega podeželja (2014), Slovensko istrsko izrazje v zaledju Kopra (2015), Šavrinsko in istrskobeneško besedje na Piranskem (2015a), Narečje v Kopru, Izoli in Piranu (2016), Narečna raznolikost v okolici Kopra (2017), Šavrinka (2017), Il dialetto istroveneto a Capodistria, Isola e Pirano (prevod, 2017), Raznovrstnost narečnih govorov na Koprskem (2018), La varietà dialettale del Capodistriano (2018), Istrobeneščina v krogu drugih jezikov in govorov v slovenskih obmorskih krajih (2019), L’istroveneto nell’ambito degli altri idiomi delle località slovene costiere (prevod, 2019), Istrskobeneški jezikovni atlas severozahodne Istre/Atlante linguistico istroveneto dell’Istria nordoccidentale I (2019), Narečje ter ljudsko glasbeno in plesno izročilo v Dekanih z okolico nekoč in danes (2020), Istrskobeneški jezikovni atlas severozahodne Istre/Atlante linguistico istroveneto dell’Istria nordoccidentale II (2020) in Narečje, življenje in hišna imena v treh istrskih krajih (2021).