Vre u jutro so se šinjore zbedile in šle u njive po komper, pomedore, malancane in drugo zelenjavo. Hitle so jih u kašare in staule na glavo. Šle so anka u kantine in uzele črešnje inu štraco za pakret kašaro. Inu su šle prodajat na tržnico.

Eno jutro je za dišpet ena pupa hitavala žajfo na korto in šinjore so popadale siz kašaro vred. Pupić je to vidu hitu đurnal na škale in pomagau dišperanim šinjoram. Inu poklical je kurjero, da pride ponje. Siz kurjero je bilo bulše dokler ni pala u bužo. Za kantonom je prišu šjor, ki magari bi pomagau pa je samo čakulau. Imel je strgane brgeše in je govoru če mu bojo nardile fritajo z jajci jim bo pomagau. Krčau je:« hiti mi eno palco, žvelto žvelto, da rešim te šinjore.« Postal je šerjo, ker mu ni uspelo.

Dišperanim šinjoram ni ostalo drugega kot nadaljevat pot po malen in čakat na novo kurjero.

         Avtorica besedila: Nika Starčević