Je prišu štajon za koset travo. Pepca inu Bepić so zgudaj ustala. Pepca je uzela kalavnik inu šla u šterno po vuodo. Bepić si je žvelto ogrnu čez rame en kapot, si dal bareto na glavo, ubu šulne inu žvelto šu čez korto u kandot. Zgebu je baton inu Pepca je šla pu jeglo inu konc. Zašila mu je baton na brgeše. Bepić je tel zafajfat, ma španjuletou ni blu več inu anka ferminantov. Začel je brontolat, ni jemu volje anka spit anumalo cikorje. Pepca je mogla use pestit in teč u betego po španjulete. Bepić je šu na snožet. Ko je prišla nazat, je zapala ognjišče, gor je hitla enu dve suhi špici, da se je uogenj prej napravu. Prpravla je anka črepnjo, da bo nutri spekla kreh. Na žerjavco je stavla anka en luonc, da sćuha malo kapusa. Iz rampina je vzela dve rinki klobas inu en kos pancete, use je dala u luonc h kapusi. Ta cajt, dokler se je to ćuhalo, si je zvila svitek inu si prpravla planjer inu malo slame. Šla je anka u kantino po en bucon vina, da naprave tmperanje, da se ne be kosci nakrgali inu marendo nesla na snožet. Šla je mimu pjaca. Juština je natočavala vuodo v čebar: »Brava, si vre zgudej na pjaci.« Pepca: »Raben vuodo za bakala. Palento muoran sćuhat, muoran ćipit broncin inu še škarčul. Juština, gren ća, je vre gorko!« Na puti je srečala anka Tonco, su anomalo še poćokolale. »Bu treba jet, Bepić me vre čaka u senci, ki je sunce vre visuoko,« je nervožno praula Pepca. Blu je gorko, spila je en glaž vuode. Zakantala je eno pu domaće inu vre čula Bepića: »A si se zgibila, si pala u bužo?« Pepca: »Naš ku je, ku srečaš kšno šinjoro inu greš mimu pjaca.« Bepić: »Daj marendo, da pojen,  ku ne bo nuć! Si zela almeno lampado?« Pepca: »Lampado sn zabla.« Bepić: » E, sn znal js.«